Znameniti 50. člen Pogodbe o Evropski uniji (ne Lizbonske pogodbe, kot se včasih navaja, saj ima Lizbonska pogodba zgolj sedem členov in je le zadnja novela Pogodbe o EU) določa, da lahko vsaka država članica zaprosi za izstop iz EU. Država mora dati prošnjo na Evropski svet, ki Evropsko komisijo pooblasti za izvedbo pogajanj z izstopno državo. David Cameron je pred junijskim referendumom o izstopu napovedal, da bo to prošnjo vložil naslednji dan po referendumu, če bo izstop izglasovan. Potem se je tega ustrašil, odstopil kot predsednik vlade in nehvaležno nalogo prepustil svoji naslednici. To pismo je bilo predsedniku Evropskega sveta ročno predloženo včeraj in po Evropi so se razširili izrazi žalosti in veselja. Najbrž je ob vsaki ločitvi tako, da so je nekateri veseli, drugi pa ne. V šest strani dolgem pismu predsednica vlade Theresa May izpostavlja, da Velika Britanija nima zamer do EU in da želi ohraniti poglobljeno in posebno partnerstvo z EU v prihodnosti. Podobno "nepremostljivim razlikam", "a bova še naprej dobra prijatelja", torej. A Donald Tusk je izpostavil, da je njegova prioriteta zaščita interesov preostalih 27 držav članic in da bo v tem smislu tudi do petka oblikoval smernice za Evropsko komisijo, ki bo pogajanja vodila. Pri tem je bilo zabeleženo tudi to, da je Evropski svet pismo za izstop Velike Britanije prejel ob 13.25 po srednjeevropskem času. Morda utegne natanko čez dve leti iti celo za minute. Posebna težava izstopa je namreč ta, da 50. člen PEU določa dveletni rok za izstop - če pogodba o izstopu v tem času ni sprejeta, obstoječe pravo EU avtomatično preneha veljati za Veliko Britanijo, razen če preostale države članice soglasno pristanejo na podaljšanje roka. V zadnjem času je Mayeva že večkrat izpostavila, da raje odide iz EU brez dogovora kot s slabim dogovorom, kar je naletelo na odpor številnih interesnih skupin v njeni domovini. Nekdanji britanski minister za trgovino, lord Jones, je včeraj svoje veselje izkazal z navedbo, da številn