Dolgo je trajalo, za Večer reče Mehmedalija Alić . S solzami v očeh spremlja pokop simbolične zadnje krste. Poslej na mariborskem pokopališču Dobrava počiva 778 umorjenih v povojnih zunajsodnih pobojih spomladi 1945. pri Laškem, na tukajšnjem slej ko prej največjem morišču in največjem kraju smrti Hrvatov. Domnevnih domačih sovražnikov. Nepartizanov. Tudi žensk, tudi otrok. In tudi Slovenci so umirali v Hudi jami. Veliko zadoščenje občuti, pripoveduje Alić. Kljub vsemu. Kljub vsemu, kar ima za seboj. Kot fant je prišel rudarit v Slovenijo, nakar ga je pred četrt stoletja ta država izbrisala. Potem so mu, domačinu v Potočarih pri Srebrenici, v vojni v BiH ubili dva brata. Drugega je pokopal letos, tako dolgo je bil med iskanimi. Leta 2009 je zaradi velikega rudarskega znanja vodil odpiranje zapuščenega rudnika pri Laškem. Prvi je zagledal napol strohnele mrtve in ponavljal, da ne smejo ostati v jami. Verjel je, da jih bo Slovenija znala pietetno pokopati. Pa je moral čakati še sedem let. Vmes je bilo odkopavanje v hudojamskem rudniku prekinjeno, izgubil je službo, ker da delovodje ne potrebujejo več, družina se mu je razkosala … Samo vztrajajte, sporoča tistim, ki zdaj nadaljujejo, kar v Hudi Jami ni bilo dokončano. Kopanje v jašek, ki je na tri četrt še zaprt. Do 3000 žrtev bi lahko bilo skupno v Hudi Jami, Mehmedalija Alić pričakuje, da jih bo že zaradi zakonitosti gibanja gmot zemlje več in več, globlje, kot se bo šlo v rov. Ko na vhodu na pokopališče vidi povečano fotografijo ženskih kit, svetlih ženskih kit, ki jih je prvi ugledal v jami pred sedmimi leti, jih skrbno zbral in prinesel na svetlobo, in korak, dva naprej človeka, ki ga je bil prosil za kopije pretresljive fotografije, ima oči spet polne solz. Fotografije je podaril, človek jih na Dobravi pred njegovimi očmi prodaja … Vrh Slovenije in Hrvaške na DobraviNekaj tisoč je v četrtek popoldne zbranih pred poslovilno vežico na Dobravi. Spominski park Dobrava je naposled zadnje počivališče umrlih v Hud
