V mojem otroštvu je bil verouk nekaj tako običajnega, kot gasilska veselica in postavljanje mlaja. K verouku smo hodili v glavnem vsi otroci na periferiji, razen tistih bolj izobraženih ali staršev drugačnega nazora. Moja starša k maši nista hodila, sem pa tja pospremila babico, saj je bil najboljši del šele po njej, ko so stare ženičke po zadnji besedi amen sedle v vaško gostilno na kavo in šilček kratkega, otroci pa smo srebali sok s smetano. Moj dedek se v življenju nikoli ni klasificiral, razen, ko je bilo vprašanje gasilcev, in je pred cerkvijo stal le ob praznikih. Tam pod mogočnim drevesom tik pred vhodom na cerkveno dvorišče so stali moški in imeli svoje obrede. Koliko je bilo vmes neprikladnih tem, moje otroško uho ni moglo presoditi. Spominjam se le zadovoljnih obrazov in vehementnega kriljenja z rokami. Medtem, ko se je moj mož z župnikom takoj po prvem obhajilu skregal, sem jaz z veseljem hodila še k mladinskemu verouku in kasneje bila več pri bogoslužjih, kot marsikatera pobožna ženska. Potem sem prišla k sebi toliko, da sem odprla oči, se zahvalila za vse pozitivne nauke, odvrgla šibo, ki je kazala na vse mogoče grehe, rodila zelo prizadetega otroka in moj pogled na krščanstvo uravnotežila le z nedeljsko mašo in odprtim srcem. Moji otroci so krščeni, prvorojenka hodi k verouku in ko je v nedeljo prestala Prvo obhajilo in si ob sebi zaželela svojega očeta, je bila več kot vesela. Lahko mi očitate, da z vsem omenjenim svoje potomce maltretiram in jim ne dopuščam lastnega prepričanja, ampak v popolni zavesti in prepričanju, da delam prav, jih pošiljam k maši, v šolo in sem res neznosna tudi, ko gre za vprašanje umivanja zob. Potrebno je vedeti, da moji otroci v notranjosti cerkvenih zidov naokrog tekajo in ker smo najraje ob Slomškovem grobu, tam urejajo rože ter se lovijo okrog oltarja. Kakšni so pogledi starejših ženičk, ki se tam znajdejo le po pomoti, ne bom orisovala. Sama celo rečem, da pri polni zavesti izjavljam, da si želim, da oba stopita do bir
