Naj se sliši še tako neverjetno, toda vojska v turški republiki, ustanovljeni leta 1923 s prihodom Kemala Atatürka na oblast, velja za branik demokracije. In sekularnosti, ki jo je Turčija zapisala pet let kasneje v ustavo. Resda si je armadni vrh ob vsakem vojaškem udaru, ki jih je bilo kar nekaj, zadnji leta 1980, demokracijo razlagal nekoliko po svoje, vendar ni nikoli v slogu južnoameriških ali afriških generalov skušal oblasti prevzeti povsem v svoje roke. Vplivati na oblastnike, no ja, to pa ni bilo nikdar izključeno. Zadnji uspeli vojaški udar do aktualnega je bil leta 1980, ljudje pa se ga bolj kot po čem drugem spomnijo po tem, da je v enem samem dnevu sprožil inflacijo, ki se je merila v trimestnih številkah. Kaj bo prinesel zdajšnji coup d‘état, je še nemogoče napovedati. Je pa precej na dlani, kaj ga je najverjetneje spodbudilo. reuters Avtoritarni predsednik države Recep Tayyip Erdogan, ki je bil v času udara sicer na dopustu v obmorskem Bodrumu, je še za časa svojega predsedovanja vladi, torej od leta 2003, vztrajno rušil vojaški vrh. Njegove čistke, aretacije in sojenja domnevnim vojaškim pučistom so postale del turškega vsakdana. Toda po letu 2014, ko se je skoraj dobesedno dal izvoliti za predsednika države, ker v skladu s statutom svoje Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) ni smel nastopiti še enega premierskega mandata, je pričel svojo avtokratsko pot. V resnici jo je že prej, denimo ob demonstracijah civilistov v istanbulskem parku Gezi, kjer je nameraval (in kasneje uspel) postaviti trgovski center namesto ene redkih zelenic v največjem turškem mestu. Ta civilni upor je zadušil s solzivcem, penreki in vodnimi topovi. Toda lani, ko njegova AKP na spomladanskih parlamentarnih volitvah ni uspela osvojiti dovolj glasov, da bi vladala sama, temveč bi morala iskati koalicijske partnerje, je dokončno pokazal svoj pravi obraz. Stranka ni hotela najti koalicijskega partnerja, volitve so ponovili in v čudnih razmerah je AKP dobila dovolj mandatov za sa