Kemični napad na sirsko mesto Kan Šejkun, ki je v rokah upornikov, je ameriškega predsednika Donalda Trumpa prisilil k temu, da je prvič zaukazal napad na sile sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Z bombardiranjem vojaškega letališča na zahodu Sirije je Trumpova administracija stopila v zevajoči vakuum moči na Bližnjem vzhodu. Toda katera, če sploh, bo Trumpova naslednja poteza? Po šestih letih državljanske vojne je Trumpovo nepričakovano intervencijo pozdravila večina ameriških politikov, čeprav je ukrepal brez soglasja kongresa. Sirske uporniške skupine in mednarodni zavezniki ZDA so ameriški napad na sirske vladne sile podprli. Z izstrelitvijo 59 manevrirnih raket Tomahawk je Trump Asadovemu režimu in njegovim zaveznikom, predvsem Rusiji in Iranu, poslal jasno sporočilo, da se je, v nasprotju z njegovim predhodnikom Barackom Obamo, voljan odzvati na sleherno prekoračitev “rdeče črte.” Nikakršno presenečenje ni bilo, da je Putinov Kremelj obsodil ameriški napad in Trumpu ostro očital kršitev mednarodnega prava – vprašljivo stališče v luči dejstva, da je Sirija podpisnica konvencije o prepovedi kemičnega orožja. Toda ne glede na to, kakšen vtis je naredila Trumpova odločitev, se zdi, da bo zaradi blebetanja njegove administracije o strateški neusklajenosti izgubila nadejan učinek. Medtem ko je Nikki Haley, veleposlanica ZDA pri Združenih narodih, namignila, da naj bi bila odstavitev Asada prioriteta, pa zunanji minister Rex Tillerson vztraja pri tem, da je na vrhu ameriške agende uničenje Islamske države. Še huje: na Trumpovo odločitev za vojaški poseg naj bi bila domnevno vplivala njegova hči Ivanka, ki je bila “pretresena in ogorčena” ob posnetkih žrtev kemičnega napada. Impulzivna dejanja, temelječa na osebnih občutkih, niso nadomestilo za dolgoročno zunanjo politiko. Še več. Pomanjkanje jasnega in celovitega pristopa je bilo tisto, kar je Rusiji sploh omogočilo, da se je lahko umestila v sirski konflikt. Putinu je Obamovo oklevanje pri posredovanju ponudilo z
