Kategorija: Ocene Tue, 28 Nov 2017 09:00:00 +0100 Pred leti sem v enem izmed tujim obiskovalcem namenjenih turističnih vodnikov po naši državi prebral, da naj bi bili besedi, ki najbolj povedno, zgoščeno pa tudi elegantno povzemata narodni značaj Slovencev, »priden« in »hrepenenje«. Na eni strani torej ubogljiva prizadevnost pri hrčkastem kopičenju materialnih dobrin, na drugi melanholična zazrtost v že kak težje opredeljiv ideal metafizične provenience, zazrtost, ki utegne, se zdi, kdaj pa kdaj tudi prerasti v zagrenjen prezir do neposredne, konkretne stvarnosti. Če to drži, je med pesniške krajine, ki so jih ustvarili umetniki, ki so se utrudili podobe svojega plemena in se izselili, nujno prišteti tudi tisto Toneta Škrjanca; v njegovih pesmih namreč ne za pridnost ne za hrepenenje ni bilo pravega mesta. Tako, na primer, že prvi verz v Dihaj, Škrjančevi najnovejši pesniški zbirki, precej neženirano razglaša, da ...