Slika olimpijskih iger v zadnjih dneh je bila vsekakor prava. Več tisoč ljudi je vsak dan napolnilo olimpijski park z različnimi tekmovališči in osrednja promenada do olimpijskega bazena ter olimpijski ogenj sta bila dva od najbolj slikanih motivov. Vsekakor se je Rio v dobrih dveh tednih predstavil kot dober gostitelj iger z za južna področja značilno sproščenostjo in veseljem gostiteljev.
To je priznal tudi vodja slovenske delegacije Iztok Čop, ki je bil na igrah že sedmič, a prvič v vlogi športnega funkcionarja: “Tukaj so ljudje drugačni in igre imajo dušo.”
A mesto je izredno veliko in zanimanje za igre je bilo veliko predvsem ob nastopih brazilskih športnikov. Na koncu pa so Brazilci dobili še najslajše, zlato olimpijsko medaljo v nogometu, prvo v zgodovini. Poseben je bil prav finale na sloviti Maracani, saj je Brazilija po streljanju enajstmetrovk premagala Nemčijo in vsaj delno z obližem pokrila rano iz leta 2014, ko so Nemci Brazilcev v polfinalu svetovnega prvenstva ponižali kar s 7:1. Pričakovanje je bilo veliko, slavje prav tako. Odjeknile so petarde, nebo je osvetlila prenekatera raketa.
Veliko drugih športnih dogodkov je minilo brez prave pozornosti, tudi javna prizorišča za ogled športnih dogodkov so bolj spominjala na kakšen poletni festival z zabavo ob pijači in glasbi, a pri tem ne gre prezreti, da je življenje med Copacabano, Ipanemo in kipom Kristusa odrešenika vendarle precej drugačno, kot smo ga vajeni v srcu stare Evrope. Kar 365 dni primernih za kopanje in užitek ponuja drugačen slog. Svoje je dodala tudi zgodovina, saj je bil center Ria pred stoletji eden največjih trgov za prodajo sužnjev na svetu, in to obdobje je zaznamovalo Brazilijo vse do danes, zato različnih življenjskih načinov ne gre primerjati.
V ponedeljek se začenjajo spremembe. Brazilci sicer mrzlično čakajo rešitev politične krize, za Rio pa bo zelo pomembno tudi, kakšna bo dediščina iger. “Zasedal sem direktorska mesta, ko pa je prišla kriza, sem tudi sam ostal brez službe,” brez oklevanja prizna Brazilec slovenskih korenin Daniel Starmann, ki je v Riu sodeloval s slovensko reprezentanco.
Sam čaka na nov in boljši jutri in da se začne uresničevati geslo iger “um mundo novo” (novi svet). Obenem priznava, da so bile igre za finančno načeto državo predrage in da je bilo v Riu ob organizaciji iger ljudem narejenih veliko krivic, predvsem nasilnih izselitev iz obubožanih favel. “A obstaja tudi pozitivna plat. Dobili smo veliko potrebne infrastrukture, nekaj delovnih mest in priložnost za promocijo svojega turizma,” še pravi Starmann in poudarja, da je treba gledati celotno sliko in sam nedvomno pričakuje pozitivno nadaljevanje. Nova, a precej manjša priložnost bodo bližnje paraolimpijske igre.
Sama organizacija iger je imela svoje napake. Ogromno je bilo pomanjkljivosti pri gradnji športnih in namestitvenih objektov, nekajkrat se je zapletlo pri transportu. V začetku je bil slab tudi obisk tekem, kar pa se je kmalu popravilo. Morda je še najbolj motil negativni odnos brazilskih gledalcev do tekmecev na nekaterih prireditvah, pa tudi do posameznikov iz denimo ruske reprezentance, ki je bila tik pred izključitvijo z iger.
A to je še ena od zgodb modernega športa, kamor se je prenesel tudi odnos med Rusijo in predvsem anglosaksonskim svetom s svojimi sateliti. “Tukaj se kažejo dvojna merila sodobnega sveta. Bolj kot doping je v ospredju politika. Seveda sem za to, da se šport skuša očistiti in da se sankcionira vse tiste, ki so jih zalotili s poživili. A to naj ne velja za Ruse kar pavšalno. Tudi Američani niso povsem čisti, tudi pri Angležih obstajajo kakšni sum,” na to opozarja Čop in prikima ob misli, da se v gospodarsko najrazvitejših državah vselej pojavi kopica kritik na račun prirediteljev, ki niso iz njihove sredine. Kot pravi, pa so bile zanj igre v Braziliji po organizacijski plati veliko boljše kot Atlanta 1996, ki pa so jo ameriški mediji očitni že pozabili.
Res pa je, da vse kaže na to, da bo imelo mesto po igrah kar nekaj finančnega primanjkljaja. Ljudi je zato strah, da bi mesto lahko varčevalo s policisti in varnostniki, ki so po dolgih letih poskrbeli, da je bil Rio res varen za goste, pa tudi za domačine, ki so se navadili živeti za obzidji, obdani z električno in žičnato ogrado, nekakšnih zaporih za poštene. Igre pa so pokazale, da gre tudi drugače.
“Vsekakor smo v ekonomski in politični krizi in nikakor ni pravi trenutek, da smo v središču svetovne javnosti,” je pred igrami povedal tudi župan Eduardo Paes, ki ima narejene načrte, kaj se bo z olimpijskimi prizorišči zgodilo po igrah. Del se bo namreč porušil, nastajali bodo parki, šole, pa tudi manjši športni objekti, saj so olimpijske kapacitete za vsakodnevno rabo na številnih objektih prevelike. Vprašanje je le, ali bo mesto zmoglo naložbe.
Tudi tukaj bo zanimivo videti del brazilske realnosti, saj v državi nihče ne dvomi o visoki stopnji korupcije. To so denimo občutilo novinarji pri predragih na pol dokončanih nastanitvah ali pa pri cenah v njim namenjenih restavracijah in trgovinah, ki so bile vsaj 50, a tudi 100 odstotkov višje kot pa na turistični Copacabani. Vse to je mirno sprejel tudi Mok, kar pa glede na nekdanje afere v Moku, pa zadnje v IAAF in Fifi, pa tudi najnovejše pri preprodaji olimpijskih vstopnic, ki je je obtožen predsednik EOC Patrick Hickey, niti ni čudno.
In zika? Na mestu samem je zadeva izpadla takorekoč smešna. Med igrami so zabeležili vsega en primer okužbe in vprašljive so vse teorije znanstvenikov, vnovič iz pretežno ameriškega prostora, ki so zaradi nevarnosti pandemije zahtevali kar odpoved iger.
