V njegovem kabinetu v Bruslju smo sedeli, za dolgo mizo, pili kavo in debatirali o (krizni) politični situaciji v Evropski uniji. Govori kot dež, gestikulira, energičen človek je, odseva svojevrstno karizmo. Bil je december 2012, malo po predsedniški zmagi tedaj njegovega socialdemokratskega tovariša Boruta Pahorja. In je Martin Schulz kot vodja evropskih poslancev to pospremil tako: “Dober občutek je, ko imaš po EU tri predsednike držav, ki si jim bil nekoč šef v evropskem parlamentu. Poleg prijatelja Pahorja še v Italiji in Estoniji.” Nato mu zazvoni telefon. “Oprostite,” reče, “moram prevzeti, čakam na klic sestre po njeni operaciji, zelo pomembno zame.” Iz žepa suknjiča potegne tedaj že prastaro nokio 6210. Stopi na hodnik. Mi pa strmimo, že vajeni, da se politiki s tehnološko revolucijo selijo v nove politične svetove in prostore. A Schulz si je pametni telefon nabavil šele lani. Pustimo telefon, bil je le drobna simbolna točka v političnem profilu, a v marsičem je Nemec, letnik 1955, politik stare šole. Z odločitvijo socialdemokratske stranke SPD, da njega, “mistra Evropa”, kot ga tudi kličejo, ker je od 1994 do lani služboval v evropskem parlamentu, zadnja dva mandata kot predsednik, pošljejo v boj z Angelo Merkel, so sprožili po Spieglu “tektonske premike”. Ravno je v SPD padala kocka, ali je čas za kanclersko priložnost Schulza, ko je dal intervju posebej za Večer, kjer je rekel tudi: “Današnji srednji razred je zaskrbljen. In ta vakuum zapolnjujejo tisti, ki nimajo nobenih zadržkov obljubljati poenostavljene rešitve in politike.” EPA Odhod iz Bruslja po toliko letih je težek, populizem in nacionalizem, “brata v orožju”, sta načela temelje, te fronte ga čakajo tudi doma. A v Hehlrathu, nedaleč od belgijske in nizozemske meje, rojeni politik – njegova mama je bila gospodinja, tudi občinska političarka, a v kvoti krščanskih demokratov iz CDU, oče pa policist, zato so živeli v stanovanju nad policijsko postajo – je čakal na ta trenutek. Pripravljen in
