Leto dni bo minilo, kar je David Vasiljevič z življenjsko partnerico vzel v najem gostilno na mariborskem Grajskem trgu, v kateri razvaja goste Pri Florjanu: “Gost je kralj, če se zna obnašati kraljevsko.” Ideje, kako popestriti turistični utrip mesta, kar vrejo iz njega. Ne bo se predal, opazimo takoj. Dokler bo imel vsaj enega gosta, se mu bo v celoti posvetil. In če se na začetku intervjuja ozremo na konec, bo bolj jasno, s kom imamo opravka. Do Davida pristopi starejša dama, ki je ravnokar poobedovala in končala s kratko kavo, mu stisne roko in mu nekaj prisrčno zašepeta na uho (vljudno, da ne bi motila ostalih v restavraciji). Pristopi mu še njen spremljevalec, tudi on se nasmeji in Davidu krepko seže v desnico. “Vidite, to je tisto, za kar gostinec živi. Sta moja bivša gosta, ko sem še delal v hotelu City. In sta slišala, da sem zdaj Pri Florjanu …” je zažarel naš gostitelj, ki načrte in prebliske v svoji pestri vinsko-kulinarični ponudbi črpa tudi od svojih gostov: “Vsi po svetu hodijo z odprtimi očmi in vsakemu sem hvaležen za kamenček, ki ga doda v moj mozaik. Gostinstvo je čudovito: polno solz in grenkobe, pa tudi pohval in sreče.” Štorman je znal Pravijo, da te gostinstvo zasvoji. Si ali nisi za ta poklic, vmesne poti da ni. Zase lahko rečem, da mi je bilo gostinstvo položeno v zibelko. Vsi ljudje smo na svetu z nekim poslanstvom, le najti ga mora vsak pri sebi. Že v osnovni šoli me je veselilo delo in druženje z ljudmi. Vaša prva gostilna? Takrat slovito gostišče Štorman. Zvone je bil moj idol. Dajmo na stran žalosten konec njegove zgodbe, ampak od njega sem se ogromno naučil – kako ravnati z gosti in kako upravljati gostišče s trdo garaško roko. Od tam je anekdota, ki jo rad povem svojim študentom. Ko sem v osmem razredu prvič prišel k Štormanu na prakso, me je za točilnim pultom pričakal natakar s cigareto v ustih, poliral je kozarec. Pozdravil sem ga z dober dan, on pa je pokimal in pogledal proti polirki na košari. Vzel sem servieto, nekoliko vlaž
