Pred tednom dni so bile moje oči uprte v nebo. Natančneje, v pametni telefon, na spletne strani vremenskih napovedi, kamor so nervozno gledali tudi organizatorji in verjetno še kdo izmed lastnikov vstopnic že razprodanega sobotnega koncerta Mi2 na celjskem Starem gradu. Ta bi moral predstavljati enega vrhuncev naše letošnje koncertne sezone, zato smo ga vsi člani benda težko pričakovali. Ne da bi podcenjevali katerikoli dogodek, a koncertni šotori se med sabo dosti ne razlikujejo in zato nekega dodatnega izziva pač ne predstavljajo. Drugače pa je s prizorišči, ki že sama po sebi nudijo kulturni užitek in presežek, kot na primer atrij minoritskega samostana na Ptuju, kjer smo igrali konec julija, ali kot je rajhenburški grad, kjer bomo nastopili v začetku septembra. In celjski grad, nekdanji dom najmogočnejše srednjeveške rodbine iz našega prostora, po površini največji pri nas, bi moral biti njihova krona. Če se le ne bi bili na sobotni večer nanj zgrnili težki oblaki, kar je pomenilo, da bo vsaj to noč ostal neosvojljiva utrdba. In res, kmalu po tem, ko so v nadomestni dvorani Golovec zazveneli naši prvi toni, se je vlilo kot iz škafa. Dež na štajerskem nebu tokrat pač ni bil na naši strani in tudi zato sem se v napovedi pesmi Šlager, ki sem se jo iz strahospoštovanja do duhov častitljivega grajskega ambienta namenil posvetiti nesrečni Veroniki Deseniški, v doneči športni hali rahlo zapletal ob ne najbolj posrečenem duhovičenju. Marko VanovšekCeljski grad"> Marko Vanovšek Celjski grad Zakaj ravno Veroniki? Enostavno zato, ker je izmed vseh celjskih zgodb, tako tistih, zapisanih v zgodovinskih virih, kot drugih, ki sodijo bolj med mite, legende ali celo pravljice, pripoved o Frideriku II. Celjskem in njegovi srčni izbranki najbolj vitalna. Kot avtohtona, zgodovinsko dokazljiva ljubezenska zgodba s tragičnim koncem je od nekdaj predstavljala navdih različnim umetnikom, na čelu z Otonom Župančičem, in posledično prerasla v legendo, ki ni nujno uglašena s hist