Zametki njegove pisateljske poti – v šoli so učiteljice njegove spise kot zgled prebirale pred razredom, branje knjig pa je njegova strast že od otroštva – sicer spominjajo na znane klišeje, a je iz njih izstopil že z izbiro poklica, saj ga denimo študij slovenščine ni privlačil, ker je, po lastnih besedah, bolj prirodoslovno usmerjen človek. Med prvimi, še v nekdanji Jugoslaviji, je postal podjetnik, čeprav “sem vseskozi vedel, da bom nekoč pisal”. Čas za literarno ustvarjanje je našel šele v pokoju, če ne upoštevamo kratkih znanstvenofantastičnih črtic, napisanih med stresnimi obdobji za sprostitev; tudi teh se je nabralo že za celo knjigo. V zadnjih treh letih je tako napisal že devet knjig, predvsem življenjskih zgodb, ravnokar končuje deseto v dveh delih, fantazijski Dnevnik nekega angela. Od znanih vzorcev odstopa tudi po želji, ki si jo je izpolnil ob letošnjem 60. rojstnem dnevu. S svojim rojstnodnevnim darilom je članom svoje družine pripravil “popolno presenečenje”: takrat so pri založbi Primus naenkrat izšli trije njegovi romani. Zgodbo o premalo odločnem človeku, ki zaradi nenavadnega zapleta postane brezdomec na ljubljanskih ulicah in v blodnjah načrtuje maščevanje, je naslovil O človeku, ki ni imel krompirja. Knjiga z večpomenskim naslovom To ne govori o odraščajočem fantu in njegovih zaljubljanjih, postavljena je v koroško okolje, zgodovinski okvir bo prepoznala srednja generacija. Ilka pa je “roman o temačni plati človeka”, tematika je trgovina z belim blagom, konec pa je v štirih različicah. “V svoja dela vključujem humor, lirično noto, izobraževanje in erotiko, značilen pa je skoraj vedno nenavaden konec, ki ni vselej lep, na kar so me opozorile predvsem bralke,” pravi Skarlovnik, ki se jim namerava prikupiti že z naslednjo knjigo. Razvil je svojevrsten slog: “Brez njega ne bi bil jaz. Gre za nekoliko atipično slovnico s kratkimi stavki, ki poudarjajo besedilo.” Kot pisateljski “samorastnik”, ki vsaj za zdaj še ne deluje v literarnih društvih, ker
