*Naslovna fotografija: General Leon Rupnik na prvi domobranski prisegi na Hitlerjev rojstni dan na bežigrajskem stadionu 20. aprila 1944. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Po mnenju Slovenske škofovske konference (SŠK) gre pri izjavi za pomembno pobudo, v kateri so prisotni poglavitni vidiki, ki v slovenski javnosti do zdaj niso bili dovolj upoštevani. Vidijo jo kot korak v procesu, ki ga je treba nadaljevati. Zato tudi podpirajo prizadevanje predsednika republike Boruta Pahorja, da spodbudi nadaljnje korake k “soočenju s preteklostjo v vsej njeni resničnosti” z ustanovitvijo mnenjsko uravnotežene skupine zgodovinarjev, pravnikov in drugih uveljavljenih strokovnjakov. Ta naj bi po navedbah komisije temeljito in celovito preučila in presodila tedanji položaj ter ovrednotila razloge in odgovornosti za ravnanja takratnih družbenih in političnih skupin.
V komisiji upajo, da bo izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) pospešila procese za zagotovitev pravice do groba, rehabilitacije žrtev medvojnega in povojnega nasilja ter poprave krivic. Prav tako pričakujejo, da bo izjava vplivala na izrazje in nadaljnjo obravnavo medvojnih in povojnih dogodkov v šolskih učbenikih in v javnem govorjenju nasploh.
V ZZB NOB Slovenije pa izjavi nasprotujejo. Menijo namreč, da v celoti zanika in zamolčuje temeljno in najpomembnejše zgodovinsko dejstvo o drugi svetovni vojni pri nas, to je, da so bili partizani oziroma narodnoosvobodilna vojska mednarodno priznana vojska protifašističnega zavezništva, vsi njihovi domači nasprotniki pa del fašističnih in nacističnih oboroženih sil. “S tega osnovnega zgodovinskega izhodišča mora izhajati vsakršno ‘družbeno soglasje’ o drugi svetovni vojni pri nas,” so zapisali.
“Danes sicer lahko razumemo vzroke za oboroženo sodelovanje majhnega dela Slovencev s sovražnikom, a odgovornost za bratomorni boj nosijo prav tisti, ki so sprejeli orožje iz rok okupatorja,” so zapisali.
V ZZB NOB sicer vsem priznavajo pravico do groba, zato se tudi zavzemajo, da se dostojno uredi vprašanje vojnih in povojnih grobišč obeh vojskujočih se strani, “vendar ne tako, da se opravičuje kolaboracijo z okupatorjem”.
“Ljudem so se med vojno dogajale krivice, ki jih morajo ljudje oprostiti drug drugemu, če želijo živeti v sožitju in razumevanju. Teh krivic ne more popraviti nobena ‘spravna izjava’, še posebno pa ne takšna, ki ne upošteva zgodovinskih dejstev, zgodovinskega okvira,” so še zapisali.
SAZU je izjavo o spravi izdala ob 30-letnici samostojne slovenske države. V njej med drugim ocenjuje, da moramo Slovenci doseči soglasje o temeljnih vrednotah, na katerih temelji narodna skupnost. Ne bi smelo biti sporno, da je bil upor proti okupatorju upravičen, oborožena kolaboracija z okupatorjem pa ne, polastitev NOB s strani komunistične partije in revolucionarni teror nista bila upravičena, odpor proti temu pa je bil, menijo.
