”ČAKAMO
Ženska z rokami v bokih stoji pred hišo z belimi vrati. Na oranžno fasado je v višini vratne kljuke vtisnjena močna rjava črta. Na okenski polici ob vratih se nepremotene bohotijo živopisane petunije. Ženska zre proti nekomu izven slike, njen zaskrbljeni pogled je ko iz romana. In tako ji je tudi ime.
Poznam jo. Pred nekaj leti je bila prva, ki si me je upala povabiti, da imam govor na proslavi v počastitev kulturnega praznika. Peljal me je ata in ko sva prišla, mi je bilo rahlo nelagodno. Govor je bil konkretno neprizanesljiv do državne oblasti in kulturne politike, nisem je hotela spraviti v težave, vedela pa sem, da ga ne morem omiliti. To sem ji tudi povedala. Vprašala sem jo, če želi, da kaj spremenim, konec koncev sem jaz na obisku pri njih. “Ni govora,” je rekla. Ko sem nato na proslavi prebrala točno tako, kot sem napisala, in stopila z odra, je županja vstala in me objela.
Grozljivo je, da se Koroška na prve strani časopisov – opisana fotografija, ki jo je posnel reporter Voranc Vogel, je objavljena v današnjem Delu – in v prve minute osrednjih večernih poročil prebije le, ko jo prizadene katastrofa apokaliptičnih razsežnosti. Strašno je, da morajo posledice neurja pričati o tem, o čemer trobijo Korošice in Korošci že leta, desetletja: da ne le hočmo cesto, marveč da jo življenjsko nujno potrebujemo. Črna, odrezana od sveta, je bila par dni prepuščena izključno iznajdljivosti svojih ljudi. Županja, ki se je ob ujmi predčasno vrnila z dopusta, bi – in verjetno tudi je – šla nazaj peš čez gozdove, če bi bilo treba, samo da bi bila v tej hudi uri s svojimi ljudmi. To ni vprašanje funkcije, dolžnost je. In ta ženska z napisom I Črna na prsih, ki z do kolen blatnimi čevlji stoji pred zalito hišo, bi morala že zdavnaj dobiti tudi v državnem merilu počastitev, ki ji pripada. Ženska leta? No, tu jo imate.
Poročila iz Črne, iz Mežice, Prevalj, Raven, Dravograda in Slovenj Gradca so grozljiva. Pokličem domov, javi se fotr. Midva sva okej, reče, vse v redu, ne skrbi. Vprašam po helikopterjih. Ja, več na dan. Vprašam za vodo. Imamo cisterne, ni panike. Vprašam za hišo, ki jo je odneslo, kje so ljudje, če jih pozna. Pozna, seveda. Misli, da so pri sorodnikih. Vprašam, kako je na Prevaljah, kako je v središču kraja. Blatno, reče. In Leški most je adijo. Opiše mi, kje se z Leš zdaj da priti v dolino. Obvoz je ogromen, mimo kmetij. Kako je v Mežici, ne ve, ve, da ceste na Poljani zmanjka. Vprašam, kako so ljudje. Pravi, da super, da si pomagajo, da tudi mladi ljudje kr dojst pomagajo.
Prevalje na vseh volitvah volijo desno, SDS je v kraju izjemno močan. In po eni strani mi postane slabo ob misli, da se predsednik te stranke celo ob tej tragediji, v kateri se je znašla celotna država, ni zmogel zadržati, in je še v izjavi po sestanku, namenjenem konsolidaciji državnega vrha, moral v svet vreči še eno v dolgem nizu svojih strupenih puščic, češ naši poslanci ob petkih ne kolesarijo, oni pomagajo in pospravljajo v Mozirju, kar je resnično degutanten poskus razdvajanja ljudi v trenutku, ko to ne bi moglo biti manj dostojno, saj je sporočilo izjave vse prej kot združevalno ali produktivno, a na drugi strani na Prevaljah, ki, kot rečeno, praviloma volijo desno, ljudje baje drug drugemu pomagajo, skupaj polnijo vreče s peskom in kidajo drek z glavne ceste. Morda obstaja majhna možnost, da – četudi v tej strašni katastrofi, ki je doletela moje kraje, ki že itak nimajo ničesar, saj se nanje, ker so na koncu sveta, prevečkrat pozablja – človek vendarle bo človeka prepoznal, in sicer brez strankarskih in drugih insignij, zgolj zato, ker je človek, ker potrebuje pomoč ali jo lahko nudi.
V teh dneh kar naprej mislim na Prevalje, na kraj, ki me je izoblikoval, na ljudi, ki tam živijo, ki hodijo v hribe, vozijo pecikle, se hodijo škijat na Pecenkeniga, ki grejo h Škufcano na pico in na pir na fuzbalplac. To ni niti posebno lep niti posebno zanimiv kraj. Sicer sta se tu rodili dve, ki sta v mojem življenju pustili res ključen pečat: ena je bralna značka, druga Ljuba Prenner, ampak sam po sebi je kraj pač kot vsak drug kraj – je pa moj. Ta dolga, med reko in goro stisnjena, razpotegnjena vas, ki je v vmesnem času postala mesto, vsak kamen poznam. Za vsako luknjo v pločniku sem vedela, ljudje, ki jih srečujem, ko grem po cesti, so vtisnjeni v moj spomin. Zdaj so starejši, ampak saj sem jaz tudi, a spomnim se jih, in oni mene.
Včasih od kraja ni dosti, a niti ni treba – kraj so njegovi ljudje. Jaz sem od tu, iz teh ljudi sem zrasla, to, kar sem, sem zaradi njih, ker so zunaj na videz trdi, znotraj pa mehki ko putr, tu sem doma, in doma doma si lahko samo na enem mestu. Ko gledam te slike, te posnetke, pogovore z na smrt utrujenimi poveljniki, županom, v meni nekaj rjuje od groze, pa že leta ne živim več tam. In četudi vem, da so ti ljudje v sebi trmasti ko voli, da se ne bodo dali, da tisti verz, kako smo mi zmirom za mušter bili, ni iz trte zvit, ampak še kako odslikava realno stanje koroške duše, čeravno vem, da se lahko zanesemo nanje, da bojo grizli in ne bojo odnehali, mi je vseeno strašno težko, ko to gledam. Ker vem, da ne morem tja, da so ceste na več mestih zaprte, da mostov ni, da zdaj ni čas za delat gužvo in motit intervencije, ki potrebujejo ves razpoložljiv prostor.
In tako čakam. Vsi čakamo. Čakamo, da se vzpostavi koridor tudi za običajna vozila, da civilna zaščita dovoli pretok med kraji, da bomo šli lahko gor. Jaz čakam in kupujem gumi štiflne – jaz, mestna srajca, imam samo teniske.
Ni dosti drugega reči, sploh pa človek, ki je na suhem, nima pravice dosti govoriti, si mislim. Ta sanacija bo dolga in skrajno naporna, ampak nismo še tam. Plazovi še grozijo, ljudje še niso vsi na varnem, stanje še ni normalizirano. Zato najbrž samo ena želja: zdrži, Koroška. Mi čakamo. Tudi, ko zgineš s prvih strani, mi ne bomo zginili – tvoji smo, kot si ti naša. Pridemo pomagat, pridemo domov,” je zaključila Anja Zag Golob.
