Gregorjevo je bilo po starem julijanskem koledarju do 16. stoletja prav na dan začetka pomladi, torej 21. marca. Z uvedbo gregorijanskega koledarja, ki je na slovenskem območju v uporabi od leta 1584, pa se je pomaknil deset dni nazaj.

V nekaterih obrtniških krajih na Gorenjskem se je na predvečer gregorjevega uveljavila šega spuščanja različnih plovil z gorečo svečo po potokih. V Tržiču so rekli, da luč vržejo v vodo. Tako so čevljarski vajenci t. i. gregorčke na predvečer gregorjevega spuščali po Tržiški Bistrici. V sodobnosti šego obujajo otroci z izdelovanjem in spuščanjem hišic iz različnih materialov z gorečimi svečami v njih.

Tudi v času epidemije so se spomnili nanjo, a v prilagojenih oblikah. Gregorčki so namreč zaplavali po virtualni strugi, ki so jo pripravili v tržiškem vrtcu. Že od 5. marca pa so razstavljeni v izložbah tržiških lokalov in v Galeriji Atrij Občine Tržič. V slednji si je mogoče ogledati tudi gregorčke iz zbirke Tržiškega muzeja. Prav tako je tradicija gregorjevega zajeta na zunanjih panojih.

Tako kot pri številnih drugih praznovanjih je tudi v primeru gregorjevega krščanska praksa prekrila predkrščanska verovanja. Vendar so nekatere sledi ostale, izhaja iz knjige Bojana Knifica z naslovom Gregorjevo – Ko gre luč v vodo in se prične pomlad. Med temi sledmi je po njegovih besedah tudi darovanje luči vodi. Spuščanje različnih plovil z gorečo svečo po potokih naj bi se po njegovih besedah sicer uveljavilo v 20. stoletju.

Krščanstvo je stara verovanja skušalo zatreti ali jim vsaj spremeniti pomen z novimi vsebinami. Tako se je šega spuščanja luči po vodi po njegovih pojasnilih prenesla na nove dneve v letu, kot razlog zanjo pa so se uvedli motivi, povezani s Cerkvijo in rokodelskim delom.