“Prihajam s srečanja strokovnjakov za energetiko, kjer smo se pogovarjali o razmerah na Hrvaškem in v regiji. Nikoli ni bilo takšne negotovosti glede energije in cen. Nisem pesimist, ampak v tej situaciji ne vidim optimizma,” je razmere, v katerih se je zaradi vojne v Ukrajini znašla EU, opisal nekdanji hrvaški gospodarski minister in direktor podružnice Ine v Moskvi Štern.
Energetsko krizo, ki je ena od posledic vojne, je poglobil tudi delni embargo na uvoz ruske nafte, kar Štern ocenjuje kot veliko napako. “Pozabiti na Rusijo kot na izvor energije je nerealno, nemogoče in neresno. Če bi hoteli popolnoma ustaviti rusko nafto, bi morali umakniti embargo za Iran in Venezuelo, je dejal.
Evropa bo po njegovem mnenju imela težave tudi po umiku embarga. “V Rusiji bo proizvodnja nafte padla, ker ne bodo imeli opreme, da bi vzdrževali proizvodnjo na tej ravni, zato ne bo dovolj nafte niti takrat, ko sankcij ne bo več. Škoda bo dolgoročno večja za Evropo kot za Rusijo,” je poudaril.
Evropa se je po njegovem mnenju s prepovedjo uvoza energentov, ki jih potrebuje, dokler ne uresniči zelenega prehoda, obsodila na hude posledice. Ob tem je opozoril, da EU z desetodstotno inflacijo, nižjo industrijsko proizvodnjo in razmerami, v katerih se je znašla, že vstopa v recesijo.
Prehod na obnovljive vire energije v kratkem času po njegovem mnenju ni mogoč. “V Evropi smo si zadali prekratke roke. Do leta 2030 ali 2035 za polovico zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida je nemogoče. To je tako, kot da bi rekel, da bom od jutri 20 let mlajši,” je pojasnil.
Štern rešitev za Hrvaško, ko gre za pomanjkanje naftnih derivatov in divjanje njihovih cen, vidi v Inini Rafineriji nafte Rijeka. Če bi bila rafinerija v polnem pogonu, bi namreč lahko zadovoljila potrebe trga po pravični ceni, meni.
Ina je v 44-odstotni lasti Hrvaške in v skoraj 50-odstotni lasti madžarske skupine Mol, kar pomeni, da bi morali Hrvati doseči tudi dogovor z Madžari.
“Hrvaška mora reči Madžarom, da je Reka hrvaška rafinerija na hrvaškem ozemlju in da prevzema upravljanje reške rafinerije, ki jo bo uporabljala za proizvodnjo derivatov za hrvaško tržišče. To pomeni resen pogovor z Molom, ki bi se moral zgoditi že pred več leti, a so z njim nenehno odlašali,” je dejal. Prepričan je, da so “zdaj izredni časi, ki zahtevajo izredne ukrepe”.
Štern tudi meni, da bi reška rafinerija lahko koristila tudi Sloveniji. “Slovenija je sosednja prijateljska država Hrvaške. Mi imamo rafinerijo na Jadranu in imamo Janaf. Prek Janafa lahko sprejmemo nafto v predelavo na Reki, ta predelava pa lahko izpolni tudi potrebe Slovenije,” je dejal.
“Treba je začeti resen dialog in skleniti politični dogovor,” je pojasnil in dodal, da sta Slovenija in Hrvaška tako blizu in tako energetsko povezani, da bi lahko skupaj vodili sistemsko energetsko politiko.
Hrvaška bi morala maksimalno izkoristiti zmogljivosti reške rafinerije tako, da sama kupi nafto ali pa jo kupi Petrol in jo da v predelavo Ini. Iz rafinerije bi potem prišla predelana nafta z rafinerijsko ceno plus maržo za rafinerijo, je dejal Štern. S tem oskrba ne bi temeljila na cenah v Sredozemlju, ki so globoko špekulativne, je dejal.
Medtem ko Štern vidi rešitev, ko gre za nafto, je drugače s pomanjkanjem plina. “Terminal plina LNG v Omišlju ni dovolj, da bi nadomestil ruski plin. Lahko govorimo o širitvi zmogljivosti v Omišlju, a nam, če ni dovolj količin, ne morejo pomagati niti večje zmogljivosti,” je dejal. Kot možno rešitev je omenil dobave plina iz Alžirije.
Po njegovem mnenju bi morali težave reševati pri izvoru, ne pa sanirati samo posledice. Hrvaška vlada je posegla po znižanju trošarin in marž pri cenah pogonskih goriv, kar pa dolgoročno ni vzdržno. Med kratkoročnimi ukrepi, tako Štern, vladi teoretično preostane le še znižanje davka na dodano vrednost, a se mu to ne zdi dobra rešitev.
Država se po mora po Šternovem mnenju vključevati s subvencijami, a tam, kjer cene lahko obdrži pod nadzorom na daljši rok, ne pa zgolj za dva tedna.
