Plaz ugibanj o obstoju t. i. non-paperja se je sprožil v začetku tedna, ko je portal politicki.ba poročal, da je premier Janša Janez predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu v februarju ali marcu izročil dokument, v katerem naj bi kot temo slovenskega predsedovanja Svetu EU navedel spremembo meja na Zahodnem Balkanu oziroma “dokončanje razpada Jugoslavije”.
Janša je o tem dejal, da je Michela nazadnje srečal lani in da bi mu tako težko februarja ali marca letos kar koli predal. Izpostavil je, da Slovenija “resno išče rešitve za razvoj regije in perspektivo EU za države Zahodnega Balkana”.
Na zunanjem ministrstvu so kot edini neuradni dokument, h kateremu je pristopila Slovenija glede Zahodnega Balkana, navedli hrvaški dokument s konca lanskega leta o evropski perspektivi BiH. To je v sredo dejal tudi minister Anže Logar in zagotovil, da se strategija Slovenije do Zahodnega Balkana ni spremenila.
Tudi Evropska komisija z domnevnim dokumentom ni seznanjena, stališče EU o mejah v regiji pa da je jasno – ničesar ni treba spreminjati.
Portal Necenzurirano pa je danes objavil non-paper, ki je v Sloveniji sprožal zlasti vprašanja v zvezi z morebitno spremembo politike do Zahodnega Balkana.
Dokument z naslovom Zahodni Balkan – pot naprej so po njihovih informacijah v Michelovem kabinetu prejeli v februarju. Kdo ga je spisal, ni razvidno – je brez glave in podpisa – niti po navedbah portala uradno ni mogoče izvedeti. Do Michela naj bi prišel mimo uradne diplomatske pošte.
Po zatrjevanju njihovih virov zagotovo ni nastal na slovenskem ministrstvu za zunanje zadeve. “Del njegove vsebine naj bi po nekaterih informacijah spisali v Budimpešti. Kljub temu se v bruseljskih diplomatskih krogih o njem govori kot o ‘slovenskem’ dokumentu, saj naj bi Janšev kabinet sodeloval pri njegovem pošiljanju na različne naslove,” poroča portal.
Dokument v uvodu omenja težave z “nerešenimi nacionalnimi vprašanji Srbov, Albancev in Hrvatov”, ki so izbruhnile po razpadu Jugoslavije. Kot ključna nerešena vprašanja izpostavlja trenutno težko predstavljivo evropsko perspektivo Srbije in Kosova, medtem ko da je članstvo BiH v EU mogoče v celoti izključiti; prazen prostor naj bi izkoristila Turčija, ki je povečala vpliv v BiH in v Severni Makedoniji, razen Turčije in še nekaterih pa naj z razmerami v BiH ne bi bil zadovoljen nihče.
Kot rešitve predlagajo združitev Kosova in Albanije, češ da se na Kosovu želi 95 odstotkov prebivalstva združiti z matičnim albanskim narodom, položaj pa da je podoben v Albaniji. Srbski del Kosova bi glede na dokument po zgledu Južne Tirolske dobil poseben status.
Kot drugo rešitev dokument navaja združitev večine ozemlja Republike Srbske s Srbijo, češ da bi bilo tako “mogoče v pretežni meri rešiti srbsko nacionalno vprašanje”. V tem primeru je Srbija pripravljena soglašati z združitvijo Kosova in Albanije, piše.
Rešitev “hrvaškega nacionalnega vprašanja” pa vidijo v združitvi večinsko hrvaških kantonov v BiH s Hrvaško ali s podelitvijo posebnega statusa hrvaškemu delu BiH, prav tako po vzoru Južne Tirolske.
Bošnjaki bi glede na navedbe v dokumentu s tem dobili neodvisno delujočo državo in prevzeli polno odgovornost zanjo. Na referendumu bi ljudje odločali med vstopom v EU ali prihodnostjo zunaj EU.
