Miklič, ki je tudi vodja oddelka za krvne in seksualne delikte v slovenski policiji, je danes v izjavi medijem ob robu mednarodne konference policijskih in drugih strokovnjakov o pogrešanih osebah povedal, da je preiskovanje pogrešanih težavno ravno zato, ker je v začetku toliko neznanega.
Pri iskanju pogrešanih se spopadajo z dvema mitoma, in sicer da se lahko pogrešanega prijavi po 24 ali 48 urah. Kot opozarja, policisti želijo, da se čim prej prijavi pogrešano osebo, saj lahko tako začnejo delati. V družbi je prisoten tudi mit, da se pogrešani sčasoma sam vrne domov in da se zato s tem ne splača ukvarjati.
“To ne drži. Po raziskavah se tretjina vrne domov, tretjino najdejo drugi, približno tretjino najde policija. Več kot odstotek primerov se konča tragično, z naravno smrtjo, nesrečo, samomorom ali pa v najhujših primerih s prikritim umorom,” je pojasnil in izpostavil, da je komuniciranje z mediji glede pogrešanih ključno, saj ti obvestijo o tem javnost, ljudje pa so potem “dodatne oči in ušesa” pri iskanju pogrešanih.
Tudi minister za notranje zadeve Aleš Hojs je izpostavil pomen ustreznega obveščanja novinarjev in medijev o pogrešanih. “V zadnjih primerih pogrešanih otrok pri nas so bili ti hitro najdeni, tudi zaradi pomoči novinarjev,” je dejal. O tem pa bodo tudi razpravljali na dvodnevni mednarodni konferenci, ki se je začela danes v Ljubljani.
Po Hojsovem mnenju je sicer iskanje pogrešanih eno najpomembnejših področij kriminalistične policije, saj gre za izjemno občutljivo temo – ne le za pogrešanega, ampak je prizadetih veliko ljudi, ki so blizu s pogrešanim. Čeprav se večino pogrešanih na koncu vendarle najde, pa je po njegovih besedah precej velika množica tistih, ki so leta pogrešani, to je travma za bližnje pogrešanega kot tudi za policijo. Vsak neraziskan primer je temna lisa v delu policije, je dodal. Prav zato je Slovenija v okviru predsedovanja Svetu EU postavila to področje visoko na prioritetni seznam.
Po podatkih organizacije Amber Alert Europe, ki se ukvarja z ozaveščanjem glede pogrešanih otrok, je vsako leto v evropskem prostoru pogrešanih okoli 600.000 ljudi, polovica od teh je otrok.
Ustanovitelj in predsednik omejene fundacije Frank Hoen je danes v izjavi medijem v Ljubljani izpostavi pomen uvrščanja pogrešanih oseb med prioritetne naloge v okviru predsedovanj Svetu EU. “Mreža policijskih strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, bo tako povzdignila to temo in opozorila Svet EU. Evropa po tej konferenci ne bo več nikoli enaka, nikoli več ne bomo pozabili na to delo, ki je ključnega pomena,” je povedal.
V Sloveniji sicer najstarejši zapis pogrešane osebe, ki še ni bila najdena, sega v leto 1957. Odtlej je pogrešan moški iz okolice Celja, ki je odšel na velesejem v Zagreb, pa se ni nikoli vrnil, je povedal Miklič. Nazadnje pa je otrok, ki ga še niso našli, izginil leta 1996. “Med odraslimi pogrešanimi prekličemo iskanje v enem dnevu v približno 80 odstotkih primerov. V štirih urah pa prekličemo iskanje preko 90 odstotkov pogrešanih otrok, na srečo so večinoma živi in zdravi,” je dodal.
Pogrešana oseba sicer ostane pogrešana, dokler ni najdena živa ali mrtva. “Za nas ostane pogrešan vseskozi, dokler ga ne najdemo,” je povedal in dodal, da ves čas prilagajajo preiskovalne ukrepe. Tako so imeli primere pogrešanih, ki so jih razrešili tudi po osmih ali desetih letih.
