“Odprl se je nov prostor svobode, kjer na novo določamo, kaj so temeljni problemi današnje družbe, se jih lotimo in o njih razmišljamo na nov način. Ta rezultat referenduma je silen pritisk na organizirane politične sile, da se vprašajo, kaj delajo. Ali se sploh ukvarjajo s tem, kaj ljudi najbolj prizadeva,” se sprašuje Vogrinc. Po njegovih besedah je odnos do vode nekaj “elementarnega in bistvenega za vse ljudi”. “In če že govorimo o domoljubju, je ravnanje države z osnovnimi življenjskimi viri njegovo merilo,” je dodal.
Vogrinc je presodil, da se v zadnjem obdobju v Sloveniji oblikuje drugačen, bolj angažiran odnos ljudi do celotnega družbenega življenja. Hkrati pa je opomnil, da je vladi uspelo od sebe popolnoma odvrniti kulturnike in študente: “To sta kategoriji ljudi, ki se imata čas upirati in demonstrirati ter znata demonstrirati. Ti ljudje imajo jasno mnenje in ga znajo izraziti. Zdaj prihajajo v ospredje tudi mlajše generacije, za katere politika sestoji iz tega, kako bomo živeli – bomo imeli službo, bomo živeli v zdravem okolju, bomo uspeli ustaviti globalno segrevanje…?”
Vogrinc je presodil, da smo prišli do kritične točke, “kjer naenkrat niso več bistveni podedovani spori izpred nekaj generacij in nekdanje delitve, bistveno je, ali se bomo soočili s temeljnimi izzivi družbe – okoljsko krizo, naraščanjem družbene neenakosti, z zagotovitvijo dostojnega preživetja večini ljudi”. “In mislim, da je vse to sovpadlo v tem referendumu. Da so se okoli vprašanja vode angažirale nove generacije ljudi, za katere je vsebina politike bistveno drugačna kot je za parlamentarne stranke,” je še dejal.
Poudaril pa je, da množičnega odziva volivcev in skorajda plebiscitarnega proti ni mogoče zvesti le na zavračanje trenutne vlade: “Gre predvsem za zavračanje odnosa vlade do celotne javnosti. S tem mislim na njeno neodzivnost, na brutalno ignoriranje bontona, demokratičnih pravil vedenja in tega, da zakon velja enako za oblastnike in za ljudstvo.”
Sogovornik je dejal, da smo bili v Sloveniji že pred vlado Janeza Janše priča dokajšnji ignoranci do ljudi in neupoštevanja volilnih obljub: “To se je tako močno stopnjevalo na vseh področjih, predvsem pa tam, kjer ljudi najbolj boli. Denimo v odnosu do demonstrantov, v odnosu do STA in vrste drugih avtonomnih slovenskih inštitucij, med pandemijo pa se je pokazalo v tem, kako se ignorira stroka in kako so neupoštevane cele kategorije ljudi.”
Ko družboslovci govorijo o demokratičnem deficitu, o tem, da je ljudi nehala zanimati politika itd., se po besedah Vogrinca pozablja, da se je področje tega, o čemer sploh država odloča, v zadnjih desetletjih silovito skrčilo: “Imamo parlament in vlado, ki se v glavnem ukvarjata s proračunom. Ta se ves čas krči, vsi se bojujejo za neke drobtinice, večinoma pa gre za to, koliko državnih dolgov bo država plačevala zasebnemu kapitalu. Možnosti intervencije države v dobro državljanov se krčijo.” Običajno se sicer po njegovih besedah to kaže tako, da ljudje ne hodijo na volitve.
V Gibanju za pitno vodo se niso želeli povezovati s političnimi strankami, prav tako so izjavili, da ne načrtujejo ustanovitve svoje stranke v prihodnje, čeprav so nekatera gibanja v preteklosti to storila. Vogrinc je vesel, da se angažirajo mladi in neslišane družbene skupine. Ne bo nasprotoval, če bodo stranke vnesle v svoje programe zahteve novih družbenih sil. “Ali so tega sposobne? Ne vemo. Do preoblikovanja okoljskih organizacij v nove stranke sem skeptičen. Ni nujno, da skupine, ki so uspešno izvedle kampanjo za referendum, enako uspešno delujejo v parlamentarni politiki? Če pa so na podlagi nekega programa te skupine sposobne pripraviti neko politično platformo, potem pa toliko bolje.”
