Kot so za STA pojasnili avtorji študije, ki so ugotovitve v četrtek predstavili tudi na pravni fakulteti, so na podlagi opravljenih intervjujev ugotovili, da je glavni razlog za željo po uvedbi minimalne urne postavke padanje cen v panogah zaradi prevelike konkurence in premajhnega povpraševanja na trgu delovne sile.

“Nizke cene storitev so namreč tiste, ki ogrožajo socialno varnost delavcev v atipičnih oblikah zaposlitev. Zato se iz njih razvije prekarno delo, katerega glavna značilnost je ravno pomanjkanje socialne varnosti, ki močno vpliva na način življenja delavcev in njihovo duševno stanje,” so navedli.

Minimalna postavka v atipičnih oblikah dela, ki bi dosegala raven slovenske minimalne plače, bi prekarnim delavcem po njihovih ugotovitvah omogočila sprotno odplačevanje mesečnih življenjskih stroškov in zagotavljala redni mesečni dohodek.

Poudarili so, da so pri določanju minimalne urne postavke za atipične oblike dela izhajali iz primerjave z redno zaposlenimi, ki prejemajo minimalno plačo. Izračunali so torej, koliko mora na uro zaslužiti samostojni podjetnik, da si lahko izplača minimalno plačo, malico, potne stroške in regres, hkrati pa plača tudi prispevke za socialna zavarovanja, stroške opreme ter v času dela zasluži dovolj, da si privošči dopust in bolniško.

Pri izračunu so predpostavljali, da bo samozaposleni delo ves mesec opravljal osem ur dnevno in pet dni na teden. “To pa seveda ne drži v celoti, saj morajo samozaposleni veliko denarja in napora vložiti v to, da sploh pridobijo naročnike,” so poudarili avtorji študije.

Minimalna urna postavka bi morala biti po njihovih ugotovitvah tako določena še višje. Različne panoge pa imajo tudi različne stroške opreme, nujne za izvajanje dela, tako da bi minimalno urno postavko morali določiti panožno, so še dodali.