Za mnoge Ukrajince je trenutna invazija le podaljšek oboroženih spopadov, ki so izbruhnili v začetku leta 2014 in se končali z rusko priključitvijo Krima. Podoben scenarij se je takrat obetal v regijah Lugansk in Doneck, kjer so separatisti razglasili neodvisnost, a se je fronta po mednarodnem posredovanju ustalila.

Oktobra lani se je Rusija odločila presekati status quo. Ob meji z Ukrajino je začela kopičiti enote, oblasti pa so objavile vrsto zahtev, med drugim, da naj se zveza Nata odreče nadaljnjemu širjenju. V Natu so te zahteve zavrnili, Putin pa je 24. februarja odredil napotitev vojakov v Ukrajino.

Kljub splošnemu pričakovanju, da bo ruska vojska hitro porazila ukrajinske sile, se to ni zgodilo. Po petih tednih vojne je Rusija opustila obleganje Kijeva, kmalu zatem pa so v javnost prišla poročila, da so v kijevskem predmestju Buča našli veliko število trupel civilistov.

Ruska vojska se je po začetnih ponižujočih porazih in počasnemu napredovanju v okolici Kijeva in na severu države aprila osredotočila na “popolno osvoboditev” Donbasa. Po skoraj stotih dneh vojne je tako ruska ofenziva zdaj videti bolj usklajena.

Ruske sile so si zagotovile kopenski most med Donbasom in Krimom, ki ga bodo Ukrajinci težko osvobodili. Po besedah ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega pa naj bi Rusija sedaj nadzirala že petino ozemlja Ukrajine, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Ruska invazija je za seboj že pustila daljnosežne posledice. Razmere so prerasle v humanitarno krizo, spremenile so svetovno prehransko in energetsko varnost ter sprožajo vprašanja o strukturi globalne varnosti.