Ko so se tuje sile v maju začele umikati, sta tako Washington kot Kabul izražala prepričanost v sposobnosti afganistanske vojske, da se bo uspešno uprla talibanom. Vsaj na papirju je bila afganistanska vojska z več kot 300.000 pripadniki in več milijard dolarjev vredno opremo močnejša od islamistov. Izkazalo pa se je, da je imela vojska težave s korupcijo, slabim vodstvom, pomanjkljivim urjenjem in vse slabšo moralo.

Afganistanske sile so se med poletjem sicer uspešno upirale talibanom na območja Laškar Gaha, na koncu pa so se morale z njimi soočiti brez redne podpore ZDA iz zraka. Afganistanska vojska, čeprav številčnejša, se je borila proti manjšim skupinam zelo motiviranih in poenotenih bojevnikov. Številni afganistanski vojaki, ponekod pa celotne enote, so preprosto dezertirali, mesta pa prepustili talibanom.

Ti so znali izkoristiti slabšo moralo. Prva semena dvoma so zasadili lani, ko je Washington podpisal dogovor o popolnem umiku svojih vojakov. Za talibane je bil to začetek zmage po skoraj dveh desetletjih vojne. Za številne obupane Afganistance pa znak izdaje.

Naslednji korak je bila spremenjena taktika spopadov. Talibani so se še vedno borili proti oboroženim silam, okrepili pa so napade na novinarje in aktiviste, s čimer so širili predvsem strah. Krepili so tudi zavest, da je zmaga talibanov neizbežna, v to pa so vključili še propagando in psihološke operacije.

Vojake in lokalne predstavnike naj bi ponekod bombardirali s sporočili, v katerih so jih pozivali k predaji ali sodelovanju, da bi se tako ognili hujši usodi. Številnim so obljubili varen prehod, če se ne bodo uprli.

Ko afganistanskim silam ni več uspelo zadržati ofenzive, so skušali številni zloglasni afganistanski poveljniki zbrati svoje podpornike in s pomočjo stare slave spodbuditi nov upor proti talibanom. Poskus pa se je izjalovil, saj ni bilo več upanja v to, da bo afganistanska vlada preživela, kaj šele zadržala napredovanje talibanov. Mesta so padla brez boja.

Poveljnika Ismaila Kana so talibani ujeli ob padcu Herata. Abdul Rašid Dostum in Ata Mohamed Nur pa sta zbežala v Uzbekistan, medtem ko so njuni vojščaki odložili svoja orožja in celo uniforme na ulicah Mazar-i-Šarifa.

Že pred bliskovito ofenzivo so talibani začeli sklepati dogovore v maju. Dogovore so skušali skleniti s posameznimi vojaki, nižjimi vladnimi predstavniki, guvernerji provinc in ministri. Pregovarjali so jih, da je bolje skleniti dogovore prej, kot ko bodo slavili.

Podobe ob zavzetju Kabula niso zaznamovala trupla na ulicah, ampak talibani in predstavniki vlade pri sklenitvi dogovora ob predaji mesta in provinc.

Če so še pred enim mesecem ocenjevali, da bi lahko afganistanska vlada padla v roku 90 dni, se je to na koncu zgodilo v manj kot dveh tednih od prvega zavzetja prestolnice ene od provinc.