Bil je deževen petek med poletnimi počitnicami, ko je v Oslu ob 15.25 pred uradom norveškega premierja odjeknila eksplozija, skrita v kombiju. To je bil začetek enega najbolj tragičnih in grozljivih popoldnevov v zgodovini Norveške. Okoli 950 kilogramov težka bomba je odjeknila približno devet minut zatem, ko je od tam odkorakal takrat 32-letni Breivik, preoblečen v policista.
Bomba je uničila fasado stavbe premierjevega kabineta, poslopja drugih ministrstev in časopisa VG. Večina zaposlenih je bila v času eksplozije ravno na dopustu ali so že odšli domov, a je v eksploziji vseeno umrlo osem ljudi.
Oslo je zajel šok in zmeda. Breivik se je medtem odpeljal okoli 40 kilometrov severozahodno od prestolnice do majhnega otoka Utoya na jezeru Tyrifjorden. Tradicionalno je tu vsako leto potekal poletni tabor pomladka laburistične stranke. Več sto najstnikov iz cele države se je zbralo na otoku, kjer so se družili, taborili in imeli politične razprave.
Breivik se je oborožen s pištolo in puško predstavil kot policist, ki je prišel na otok preveriti razmere po eksploziji. Začel se je premikati po otoku in streljati svoje žrtve. Nekaterim naj bi celo rekel, da je prišel pomagati in jih nato ustrelil, druge pa je ustrelil, medtem ko so se pretvarjali, da so mrtvi. “Marksisti, vsi boste umrli danes,” je domnevno vpil skrajnež.
Čeprav je Breivik sam poklical policijo, da bi se predal, je bil odziv kaotičen in poln napak, saj med oddelki niso predali ključnih informacij. Ko je policiji po 72-minutnem strelskem pohodu le uspelo priti do strelca Breivika, je ta ubil 67 ljudi, še dva sta umrla zaradi padca ali sta utonila. Večina žrtev je bila mlajših od 20 let, najmlajša je ravno dopolnila 14 let.
Preživelo je več kot 500 ljudi, med njimi so se številni podali v mrzlo jezero in se skušali rešiti s plavanjem na nasprotni breg. Na pomoč so prispeli tudi domačini in turisti, ki so s čolni pluli ob otoku in skušali rešiti prestrašene najstnike.
Sprva so mislili, da je šlo za islamistični napad, tako je številne pretreslo, da je bil Breivik Norvežan. Takratni premier Jens Stoltenberg je dva dneva po napadu poudaril, da bo njihov odgovor na napad še več demokracije, odprtosti in človečnosti, poroča portal Irish Times.
Sojenje Breiviku se je začelo aprila 2012. Sprva so mu postavili diagnozo paranoidna shizofrenija, po drugi oceni pa, da trpi za narcistično osebnostno motnjo. Na sojenju je mirno govoril o poboju in da je sprva želel na otoku obglaviti nekdanjo laburistično premierko Gro Harlem Brundtland, ki pa je otok zapustila ravno pred prihodom Breivika.
Avgusta 2012 so ga obsodili na najvišjo kazen, 21 let zapora z možnostjo podaljšanja. Od takrat je v zaporu v izolaciji, sprejemal je le obiske kaplana in svoje mame, dokler ta ni umrla.
Breivik je verjel, da so organizacije povezane z laburistično stranko pomagale pri islamizaciji Norveške. Napad je načrtoval iz doma svoje matere. Navdih je črpal iz spletnega okolja, kjer so demonizirali islam in širili dvom v evropsko krščansko prihodnost.
“Ni bilo naključje, da je napadel naš poletni tabor. Sovraštvo uperjeno proti nam je bilo zaradi naših vrednot odprtosti in inkluzivnosti,” je za ameriško tiskovno agencijo AP povedal generalni sekretar pomladka laburistov Sindre Lysoe, ki je preživel napad na Utoyi.
Napad predstavlja travmo za norveško družbo. Zaradi zelo mešane skupine mladih na otoku velja domneva, da vsak Norvežan vsaj posredno pozna nekoga, ki ga je prizadel napad. Norveška novinarka Asne Seierstad je za Irish Times ocenila, da se od napada ni veliko spremenilo. Okrepili so varnost okoli vladnih poslopij, kaj več pa ne. Številni Norvežani želijo pozabiti na napad in Breivika tudi nočejo imenovati z imenom, samo z nazivom terorist.b
