Silvio Berlusconi, najbolj trdoživ italijanski politik
Za milijarderjem, ki je vodil desnosredinsko stranko Naprej Italija od njene ustanovitve leta 1994, sta dve desetletji prevlade v italijanski politiki, ko je doživljal vzpone in padce. Na politični sceni je vztrajal kljub starosti in težavam z zdravjem ter številnim aferam ter okoli 30 sodnim procesom.
Ob redkih priložnostih, ko so ga v zadnjem času videli v javnosti, pa je vidno oslabel. Že zdavnaj so namreč minili dnevi njegovih zloglasnih domnevnih spolnih orgij na t.i. zabavah bunga bunga z mladoletnimi dekleti, za katere je vedno trdil, da so bile le elegantne večerje.
Berlusconi je bil v bolnišnici od petka, ko so sporočili, da so ga sprejeli zaradi rednih pregledov zaradi levkemije. V isti bolnišnici se je nazadnje zdravil 45 dni do 19. maja zaradi pljučnice, ki je bila posledica kronične levkemije. Takrat so tudi prvič sporočili, da za kronično levkemijo boleha že dve leti.
Septembra 2020 je bil v bolnišnici enajst dni zaradi pljučnice v povezavi s covidom, kar je opisal kot “morda najtežjo preizkušnjo” v svojem življenju. V letu 2021 je bil zaradi zapletov po covidu večkrat v bolnišnici.
Letos so sicer Berlusconija oprostili še v zadnjem, tretjem sojenju v okviru afere bunga-bunga, v središču katere je bila Maročanka Karima al Mahrough, bolj znana kot Ruby, ki naj bi ji Berlusconi plačeval za spolne usluge, ko je bila leta 2010 še mladoletna. Od 90. let prejšnjega stoletja je bil obtožen v okoli 30 primerih, a so v vrsti procesov na višjih sodiščih sledile oprostilne sodbe, ponavadi zaradi pomanjkanja dokazov ali zastaranja, pa tudi njegove starosti.
Pravnomočno je bil obsojen zaradi utaje davkov v primeru svojega medijskega podjetja Mediaset in posledično leta 2013 izključen iz senata, potem ko je bil član parlamenta od leta 1994. Obsojen je bil tudi podkupovanja bivšega senatorja. Zaradi obsodb med letoma 2014 do 2019 ni smel kandidirati za politične položaje, vendar je leta 2018 sodišče prepoved umaknilo in je bil nato leta 2019 znova izvoljen za evropskega poslanca. Evropski poslanec je bil sicer že bil med letoma 1999 in 2001. Za senatorja pa je bil znova izvoljen na volitvah septembra lani.
Ime si je ustvaril z izgradnjo medijskega imperija v začetku 90. let in kot lastnik nogometnega kluba AC Milan. V politiko je vstopil po zmagi na volitvah leta 1994 in hitro postal eden najbolj priljubljenih politikov. Premierski položaj je zasedel trikrat, na čelu vlade pa je bil skupno devet let. Je tudi edini italijanski premier po drugi svetovni vojni, ki mu je uspelo na položaju ostati celoten petletni mandat, in sicer med letoma 2001 in 2006. Premier je bil tudi leta 1994 ter med letoma 2008 in 2011.
V preteklosti je veljal za prijatelja ruskega predsednika Vladimirja Putina, po ruski invaziji na Ukrajino pa je dejal, da je zaradi Putinovega ravnanja razočaran. Vendar je februarja letos razburil javnost, ko je krivdo za ukrajinsko vojno pripisal ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu, češ da bi zgolj moral “nehati napadati avtonomni republiki v Donbasu”.
Za milijone Italijanov sicer predstavlja zlato obdobje italijanskega gospodarstva. Pod okriljem njegovega holdinga Fininvest, v katerem je bil večinski lastnik, ob njem pa še njegovi otroci, je tudi največja italijanska zasebna televizijska mreža Mediaset in največja založniška hiša v državi Mondadori s številnimi časniki.
Berlusconi je bil tudi eden najbogatejših Italijanov. Ameriška revija Forbes je letos ocenila, da njegovo premoženje, ki ga je delil z otroci, vključno z deleži v medijskih, založniških in bančnih podjetjih, znaša okoli sedem milijard ameriških dolarjev. Na Forbsovi lestvici najbogatejših Zemljanov je zasedel 329. mesto med 352 milijarderji.
Kot ljubitelj nogometa je bil 31 let predsednik AC Milana, preden je leta 2017 svoj delež prodal kitajskim vlagateljem. Nato je kupil manjši klub AC Monza.
Rodil se je 29. septembra 1936 v Milanu kot sin bančnega uslužbenca. Od pevca na ladijskih križarjenjih je napredoval do pravnika. Svoje premoženje je začel graditi z nepremičninskimi posli.
V začetku 60. let je v Milanu zgradil sodobno mestno četrt, kamor segajo tudi njegovi televizijski začetki. Četrt je namreč opremil z lastno kabelsko televizijo, ki jo je nato uspešno in v veliki meri z izkoriščanjem pomanjkljive nacionalne medijske zakonodaje na področju varstva konkurence razširil po vsej Italiji.
Kot premier v Sloveniji ni bil na dvostranskem obisku, januarja 2004 pa se je na Brdu pri Kranju udeležil srečanja premierjev štirilaterale iz Italije, Madžarske, Hrvaške in Slovenije, ko je bil slovenski premier Anton Rop. Se pa je s slovenskimi visokimi predstavniki srečeval med njihovimi obiski v Rimu.
Oče petih otrok iz dveh zakonov in večkratni dedek je leta 2020 našel novo sopotnico, Marto Fascina, 53 let mlajšo nekdanjo manekenko in poslanko njegove stranke Naprej Italija.
