Čeprav smo v pričakovanju pomladi, bom danes pisal o letnem času, ki je, prav tako kot pomlad, čas spremembe – o jeseni. Njen značaj je povsem nasproten, saj gre za obdobje krčenja, vsrkavanja in odmiranja. Kdor pozna obe ključni polarnosti taoistične filozofije, bo krčenje z lahkoto povezal z rastjo jin, ženskega principa. Ta, jin namreč, je z vsakim jesenskim dnem močnejši, svoj vrhunec pa doseže v času zimske zmrzali. Jesen je čas odmiranja, razkrajanja, vendar nikakor ne v negativnem smislu, kot bi lahko naš poenostavljeni um to razumel. Gre namreč za eliminacijo vsega odvečnega in nepotrebnega. Res je sicer, da ljudi – ob upadanju toplote in svetlobne intenzivnosti jeseni – pogosto spremlja tesnobni občutek izgube in morda celo strah pred temnejšim obdobjem leta. Vendar je odstranjevanje viška, redukcija, ob koncu letnega ciklusa nujno. Narava se namreč s prehajanjem v zimo vse bolj umirja in na koncu kolabira sama vase. Bodimo pozorni in spremljamo ta proces. Podoben je pospravljanju igralnice, ki jo je ogenj poletja napolnil s obiljem plodov in (pre)obiljem psiholoških vsebin. Odmrli plodovi oplemenitijo (pognojijo) zemljo, tja se vrača odpadlo listje dreves in ponuja potencialno energijo za ponovno življenje v ciklu, ki prihaja z novim letom. Jesen je seveda tudi jesen življenja, smrt pa je le del naravnega cikla, ki vodi v novo rojstvo. Kovina je element jeseni in pljuč Zakaj kovina? Kako je lahko povezana z jesenskim odtekanjem življenjskih sokov v drevesne korenine in odpadanjem opečno obarvanega listja s pohorskih bukev? Poglejmo, kako nastajajo kovine. V osnovi gre za proces redukcije zemeljskih rudnin, ki se z odstranjevanjem nečistoč na koncu spremenijo v čisto esenco; podobna redukcija se v jesenskem obdobju dogaja v naravi – oba procesa preko redukcije prinašata novo kvaliteto. Kaj pa pljuča in seveda tudi njihov jang partner, ki ga v sistemu kitajskega zdravilstva predstavlja debelo črevo? Na neki način bi lahko pljučno funkcijo – kot jo opisujejo
