"Niso nam povedali, kam nas peljejo. V podpis smo dobili le dokument, da se strinjamo s premestitvijo, in dve uri časa, da spakiramo svoje stvari. Ko so nas pripeljali sem, dva dni sploh nisem nič jedel, tako sem bil pretresen nad razmerami tukaj. Osebje, ki smo se mu pritožili, nam je le povsem ravnodušno dejalo, da če nam ni všeč, lahko gremo v Avstrijo. Češ da nas pri tem ne bodo ovirali." Tako začenja v tekoči angleščini svojo pripoved 24-letni učitelj Tasha, ki je pred nasiljem lastne vlade pobegnil iz Kameruna. Ubili so tri člane moje družine, če sem želel preživeti, sem moral pobegniti, mi razlaga, medtem ko mi na telefonu kaže posnetke, kako vojaki lastne državljane prisiljujejo, da se uležejo v jamo, v kateri jih nato ustrelijo. "Prišlo je celo do tega, da vlada zdaj orožje, ki so ga Američani poslali za boj proti Boko Haramu, uporablja proti lastnemu ljudstvu." Potem ko mu je sredi leta 2014 po balkanski poti uspelo priti do Madžarske, je bil Tasha pol leta v centru za pridržanje, pa čeprav je takoj zaprosil za azil. "Če bi imel denar za podkupnino, in ta je bila najmanj 1000 evrov, bi me po nekaj dneh izpustili in namestili v center odprtega tipa. A denarja nisem imel, zato so me zadržali šest mesecev, kolikor je dovoljena doba." Potem je bil še v dveh centrih za namestitev prosilcev za azil odprtega tipa, nazadnje v nastanitvenem centru Bicske, 30 kilometrov severozahodno od Budimpešte, ki so ga tudi v organizacijah, kot sta Helsinški monitor in UNHCR, ki imata kot ena redkih dostop v te centre na Madžarskem, označili za najboljšega v celotni državi. Konec lanskega leta se je vlada Viktorja Orbana brez pojasnila odločila, da ta kamp zapre, prosilce za azil pa premesti v druge centre. In tako se je Tasha skupaj s skupino drugih prosilcev za azil 7. decembra znašel v begunskem centru v Kermendinu (Körmend). Kraju s približno 12.000 prebivalci, ki leži tik ob madžarsko-avstrijski meji. Že ko je bil kamp postavljen leta 2015, a do leta 2016 nikoli uporabljen