Turčija se jutri odloča: živeti še naprej v parlamentarni republiki, kakršno je leta 1923 vzpostavil Kemal Atatürk, ali se vrniti v čase sultanatov. Na referendumu se bodo namreč odločali, ali naj uvedejo popolni predsedniški sistem, kakršnega si želi sedanji predsednik Recep Tayyip Erdogan, ali naj ostanejo v sedanjem sistemu, v katerem pa spet vlada predvsem – Recep Tayyip Erdogan. Izid je precej negotov, saj so zagovorniki in nasprotniki tega, da bi parlament ostal zgolj posvetovalno telo, funkcijo premiera pa bi (podobno kot v ZDA) preprosto ukinili, skoraj izenačeni. Turški predsednik Erdogan, ki se po lanskem spodletelem vojaškem udaru krepi na oblasti, upa, da bo z referendumom utrdil svojo vlogo modernega in nezamenljivega voditelja 80-milijonske države. Če bodo državljani zavrnili ustavne spremembe, bo to zanj hud udarec, če jih bodo podprli, pa se bodo njegove pristojnosti znatno povečale. V tem primeru bi tudi skoraj gotovo vladal do leta 2029. Podporniki v Erdoganu vidijo glas konservativnega revnega sloja prebivalstva in luč upanja. Prepričani so, da sta Erdogan in njegova stranka zagotovila več socialne varnosti, povečala vlaganja v infrastrukturo in okrepila vlogo islama v javnem življenju. Ne skrbi jih pretirano, da bo tako rekoč vsa oblast v rokah enega moža. Podobno kot vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) verjamejo, da bosta močan voditelj in parlament z omejenimi pristojnostmi okrepila demokracijo. Nasprotniki, ki jih je Erdogan po spodletelem puču vrgel iz služb ali celo vtaknil v zapore, in pri tem je šlo za desettisoče ljudi, pa opozarjajo, da bi DA na referendumu vodil v diktaturo. Turčija se lahko po referendumu vrne sto let nazaj Erdogan je v govorih med kampanjo pred referendumom razvnemal nacionalistična čustva, s čimer se je želel prikupiti neodločenim volivcem na desnici. Njegov slogan je bil: “En narod, ena zastava, ena domovina, ena država.” Pri tem je šla kampanja celo tako daleč, da so lokalne oblasti v Nemčiji in
