Bil je sijajen mentor, dobrohotno zahteven in popustljivo oster. Precizen, redoljuben, sistematičen. Kulturnik z vsem pokončnim, a krhkim bitjem. V njegovi pojavi je bilo nekaj aristokratskega, čeprav je bil - to je rad zmeraj povedal - kmečki sin. Za vedno je ostal v domači hiši v Miklavžu na Dravskem polju. Tudi ko so prišli Cirila in Nina in zet in vnuk. Hiša ob cesti je rasla z njimi in skozi desetletja jo je urbaniziral, a vseskozi ohranjal dediščino. V svojem vrhunskem slogu. Vili je bil med najbolj spoštovanimi novinarji in uredniki, z izbrušenim slogom, najvišjimi standardi pisanja in širokega, poznavalskega dojemanja kulturnih praks. Tudi "mrtva kultura" - kulturna dediščina - ga je od nekdaj pritegovala. Tudi po tem je bil poseben in med redkimi novinarji, saj vsi hlastamo za tako imenovano "živo". Nič čudnega torej, da ga je poklicna pot zapeljala vmes med žurnalizmom tudi v muzealstvo. Od 1988. do 1996. je bil direktor Pokrajinskega muzeja Maribor. Tudi na tem področju je pustil neizbrisen pečat, v času njegovega vodenja je z inovativnimi koncepti razstav ta ustanova med prvimi v našem prostoru presegla tradicionalno zaprašenost. Spomnimo se samo nepozabne razstave o Slomšku, ki je bila novum v muzealskih pristopih in prezentaciji tedaj. Urednikovanje kulture je za Vilija Vuka vseskozi pomenilo stik lokalnega in globalnega, elitnega in ljudskega, predvsem pa je bil pri njem "kako" vsaj tako pomemben kot "kaj" v javnem sporočanju. Med študijem etnologije in slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je pisal o književnosti, gledališču in zlasti filmu za Tribuno in od leta 1963 za Večer. Tudi po zaposlitvi pri našem časniku je ostal zaželen sodelavec kulturnih revij. Pisal je za Naše razglede, Dialoge, Ekran, urejal je revijo Dialogi, tudi s svojimi etnologi je vseskozi ohranjal stik. Bil je pionir slovenske filmske publicistike. Za ta velik prispevek je leta 2013 prejel posebno priznanje revije Ekran. Poročal je s številnih filmskih festivalov, neka