V zahodnem kapitalizmu je svetinj samo še za peščico. Čas je, da eno od njih, in sicer neodvisnost centralnih bank od vpliva izvoljenih vlad, kritično premotrimo. Namen poverjanja monetarne politike centralnim bankam je jasen. Politiki, ki jih v obdobju posameznega volilnega cikla pretirano mika ustvarjanje novega denarja, namreč ogrožajo stabilnost gospodarstva. Medtem ko so naprednjaki zmeraj glasno opozarjali, da centralne banke nikoli ne morejo biti popolnoma neodvisne, ker naj bi zaradi nepovezanosti z izvoljenimi nosilci političnih položajev sčasoma postajale vse bolj odvisne od financerjev, ki naj bi jih načeloma morale brzdati, pa nasprotniki tega prepričanja že od sedemdesetih let zagovarjajo stališče, da monetarna politika ne sodi v kremplje demokratičnega političnega sistema. Ne glede na politična nesoglasja neodvisnost centralnih bank temelji na ekonomskem aksiomu, ki predvideva strogo ločenost med denarjem in dolgom. Z dolgom v obliki državnih obveznic ali obveznic delniških družb, kupljenih in prodajanih za ceno, odvisno od inflacije in plačilnega tveganja, je mogoče trgovati na domačem trgu. Denar pa, na drugi strani, ne predstavlja obveznosti z rokom zapadlosti, ampak sredstvo (prej kot predmet) izmenjave, ne glede na razmere na valutnem trgu. Toda ta aksiom je izgubil svojo težo. Zaradi rasti tako imenovane financializacije postajajo komercialne banke vse bolj odvisne druga od druge zaradi potrebe po kratkoročnih posojilih - pretežno kritih z državnimi obveznicami -, za financiranje svojega vsakdanjega poslovanja. Tovrstna likvidnost pridobiva prepoznavne lastnosti. Uporabljena kot sredstvo izmenjave in za ohranjanje vrednosti se pretvarja v svojevrstno obliko denarja. In tukaj se pojavi zanka: ker banke povečujejo izdajo medbančnega denarja, posledično raste potreba finančnih sistemov po dodatnih državnih obveznicah za kritje povečanja izdanih sredstev. Rast količine medbančnega denarja spodbuja potrebo po državnem zadolževanju in poganja neskončni