Za valentinovo je značilno, da se skuša ljubezen praznovati z modernimi sredstvi, torej na materialen način, je dejal predstojnik katedre za kulturologijo na fakulteti za družbene vede Komel, ki je tudi filozof in pisatelj.
Ob valentinovem izrazi ljubezni po njegovih besedah niso več dejanja in besede, ampak predmeti. “Gre za opredmeteno ljubezen v obliki blaga in storitev – denimo verižice, čokoladnih bonbonov in savne, ko se skuša ljubezen izraziti s predmetom,” ugotavlja Komel, ki je raziskoval potrošniško praznovanje valentinovega na Slovenskem.
Valentinovo odpira širša vprašanja o pomenu ljubezni
Valentinovo kaže širšo zagato današnjega nerazumevanja ljubezni, je opozoril. Negotovost in nelagodje, ki ga lahko vzbuja ljubezen, skuša obiti skozi opredmetenje – “kakor da bodo stvari spregovorile namesto nas”, je dejal.
Trgovine ob tej priložnosti okrasijo izložbe s srčki in jih odenejo v rdečo barvo. “To se sicer zdi kot gola marketinška prevara, a hkrati razkriva splošno zagato družbe, ko je ljubezen popredmetena, po drugi strani pa blago brez osebe nima nobene vrednosti,” je opozoril.
Tudi ljubezensko razmerje ni le “pozitivno utelešenje vsega dobrega v svetu črnine, ampak ima tudi sama odtenke sive in črne,” je izpostavil in pri tem omenil ljubosumje, sumničavost in bolečino. Valentinovo tako po njegovih besedah odpira bolj globoka vprašanja tako glede družbe kot glede pomena ljubezni oziroma ljubezenskega razmerja.
Mladi uživajo v prazniku, ker ne verjamejo vanj
Ob zadržanosti starejše generacije do valentinovega in bolj vedrem odzivu pri mladih pa meni, da “lahko uživajo v prazniku veselo in celo oholo natanko zato, ker ne verjamejo vanj”. “Tu gre za postmoderni hipsterski cinizem, kjer uživaš v neki stvari natanko toliko, kolikor se lahko od nje distanciraš,” je pojasnil.
Po njegovih besedah je ena od splošnih značilnosti današnje mladine, da se nočejo opredeliti. “To se v ljubezenskem razmerju kaže tako, da počasi in težko stopajo v resno razmerje,” je spomnil. “Imajo nezavezujočega partnerja, s katerim uživajo, nočejo pa celotnega ljubezenskega razmerja, kjer so tudi solze in bolečina,” je dodal.
To po njegovih besedah izraža duha današnjega časa, torej željo po uživanju brez nevarnosti. “Toda uživanje brez nevarnosti po opozorilih psihoanalitikov ni uživanje, ampak zgolj ugodje,” je opozoril. “Kjer se zdi, da so ljudje največji hedonisti, so v resnici največji sužnji načela ugodja in nimajo pojma, kaj pomeni užitek,” je dodal.
Zelo mladi na videz z lahkoto sprejemajo valentinovo in vse, kar prinaša s seboj. “A to je njihov način, kako se prilagoditi svetu, v katerega so bili rojeni. Tako kot vsaka generacija znova se morajo naučiti, kako ga obvladati in ga posledično spremeniti,” je dejal.
Enako po njegovih besedah velja za otroke. “Otrok ima že od malih nog v sebi seme hipsterskega cinizma, s katerim se udeležuje vseh družbenih obredov staršev le zato, da dobi nagrado, ki si jo želi,” je pojasnil.
Prve povezave godu sv. Valentina z romantično ljubeznijo segajo v Anglijo in Francijo
Prve povezave godu sv. Valentina z romantično ljubeznijo segajo v Anglijo in Francijo 14. stoletja, kjer je bil 14. februar po izročilu dan, ko se ptice parijo. Takšno ljudsko verovanje je omenjal tudi oče angleške literature Geoffrey Chaucer v pesmi Ptičji parlament iz konca 14. stoletja. Britanska knjižnica naj bi iz tega časa hranila tudi voščilo za valentinovo.
Angleški izseljenci so izročilo valentinovega prinesli v Ameriko v 19. stoletju. V Združenih državah so prve voščilnice za valentinovo, ki so bile okrašene s čipko, začeli prodajati sredi 19. stoletja.
Sv. Valentin je zaradi svojega imena, ki izhaja iz latinske besede valens ter pomeni zdrav in močan, priprošnjik zoper telesne slabosti in kužne bolezni. Zaradi rimske legende, po kateri je vrnil vid slepi deklici, je postal zavetnik za oči. Zaradi legende, po kateri je ozdravil otroka s padavico, so se mu priporočali bolniki z epilepsijo.
