Navada je prešla v potrebo Večer, ki je bil 15. maja 1945 še Vestnik, je k hiši naročil Srečko Križanič, tast Branimirja Popovića, ki danes nadaljuje tradicijo ženinih staršev. In tako je časopis pri tej hiši še danes, že 72 let - in to neprekinjeno. "Ne glede na to, kaj vse se je v življenju dogajalo in spreminjalo, Večer je moja stalnica," pove 74-letni Popović, ki je rasel in odraščal z Večerom. Celo branja se je pri devetih letih naučil iz Večera. In nikoli ni pomislil, da bi ga odpovedal. Še danes, ko je že deset let v zasluženem pokoju, ga časopis vsako jutro pričaka v poštnem nabiralniku. Nato sede, pravi, da bolj leže na kavč - in začne brati. Zatrjuje, da pri tem nikoli ne zaspi. Najprej prebere prvo stran, naslove in podnaslove, nato pa časopis obrne in bere od zadaj naprej. "Zagotovo je branje Večera navada, ki je prešla v potrebo. Pač mora biti pri hiši, že zaradi novic in zdaj tudi osmrtnic. Zelo mi je všeč stil pisanja Marka Radmiloviča, Andreja Velkavrha, pogled iz Trsta in vedno z veseljem preberem strokovne gostujoče komentarje. Ne mine dan brez prebliska in Florijana, ki - čeprav sta kratka - povesta veliko," pravi Popović, medtem ko drži v rokah časopis. V letih izhajanja se je Večer tudi oblikovno spreminjal, nazadnje letos. Te spremembe sprejema pozitivno, "če se ne bi čisto nič spreminjal, bi bilo nekaj narobe". Digitalnega pa ne mara, pravi, da ni pravega občutka v prstih in da ne diši. Najprej časopis prebere sam, že zjutraj, ker kasneje nima več časa. Popoldne ga prebere še preostala družina. "Mladi ves čas nekaj berejo po telefonu. Ampak tam je le informacija, brez vsebine, brez konteksta in brez možnosti razmišljanja o ozadju. In ni res, da ni časa, čas se vedno najde, če ga hočeš," še dodaja dolgoletni bralec, ki Večera nikoli neprebranega ne odloži v kot, le sobotno prilogo "gloda" do naslednje sobote, počasi in s premislekom. Čeprav je včasih dnevno bral še druge slovenske in tudi tuje časopise, je danes ostal le Večer, "ta je naš, doma