V zgodovini so tišine, ki jih moramo sami dopolniti," pravi umetnica Ana Čigon, ki je performans v poklon Ljubi Prenner izpeljala prav na ta način. Tišina z nekaj pantomime, kot bi takšno umetnost poimenoval laik, se ji je zdela najbolj prikladna, za gledalce je ubesedila le nekaj opornih točk: "Želela sem jim dati misliti in ponuditi nekaj dejstev, o katerih lahko razmislijo in si po potrebi sami kaj preberejo. Tisti, ki jim je knjižni kotiček Prennerjeve že poznan, pa verjetno vedo, o čem govorimo". Za gledalce nenavaden, a za umetnico Čigonovo dokaj vsakdanji performans, je nasmejano Čigonovo stal tudi dolgih las, za katere v šali pravi, da si jih tako ali tako striže samo še na odru. Pove, da je performans, ki je v veliki meri v tišini, naredila prvič. Ideja Ester Ferrere, španske umetnice, se ji je zdela primerna, saj sama goji posebno spoštovanje do zgodovinarjev in teoretikov in ne želi izumljati novih stvari, če so jih pred tem že oni. Na koncu se je še vizualno prelevila v Prennerjevo, ki je bila zanjo izjemna tudi zaradi unikatnega videza. Prebivalka naselja Miklavž v Slovenj Gradcu, kjer je živela tudi Prennerjeva, Jana Gorjup, pravi, da jim jo je Čigonova na odru res priklicala v spomin. "Zelo jo je zadela, Ljuba je bila veseljakinja, rada je prepevala in plesala, kakor nam je prikazala v performansu. Predstavitev je bila res posebna, še nikoli nisem videla česa podobnega, čisto vsega od vmesne tišine nisem ujela, ampak sem nekaj knjig o njej že prebrala, zato je bilo lažje," razloži. Čigonova je hotela izpostaviti, da se je Prennerjeva borila za ljudi, sploh tiste, odrinjene na obrobje. Bila je v OF-u, Slovence je reševala iz italijanskih zaporov in taborišč, kar bi jo bilo skoraj stalo življenja. Fascinirala jo je tudi njena zabavna plat, rada je plesala in pela, kot pravijo, kdor poje, zlo ne misli, doda umetnica. Jasno je, da je imela Prennerjeva zelo rada Slovenj Gradec, kot je dejala: "Ta kraj je za moje oči najlepši na svetu." Čigonova meni, da je