Kaj sem počel sedmega julija pred 25 leti? Na zgodovinski dan, ko je bilo konec vojne v Sloveniji, ko so se na Brionih pogajali o pogojih za mir v državi? Lahko bi se bil v službo pripeljal s svojim belim fičkom in se pri tem izogibal oviram na cesti, ki jih so po spopadih in blokadah vojašnic v preteklih dneh postavili branilci države Slovenije. Lahko bi bil s kolegi zavil na kavo na vrt kakega mariborskega lokala, kjer bi se na neformalnem sestanku pogovarjali o novih terenih. V pisarnah je bilo takrat vzdušje še zmeraj precej uradno, saj so nam v hišo poslali gospoda Iva S., kot se je medijski supervizor v vojnih razmerah podpisoval v svojih prispevkih. Na srečo smo uspeli odpraviti težave z dobavo rotacijskega papirja, zaradi česar smo spet izhajali v neokrnjenem obsegu in naši bralci so spet dobili vse, kar so plačali. V resnici danes nimam pojma, kako sem preživel tisti dan. Vsaj kar se novinarstva tiče, si pomagam s časopisnim arhivom. Evo, že vem - pripravljal sem komentar, v katerem je bilo treba izpostaviti, da je bila jugoslovanska armada tista, ki je s tanki zapeljala na ulice slovenskih mest. Generalom v Beogradu očitno še zmeraj ni potegnilo. Niso se mogli sprijazniti s tem, kako so v vsega desetih dneh izgubili vojno v Sloveniji. V dneh po osamosvojitvi sem se potem odpravil v Istro. V kamp pri Puli, na kratek dopust. Tam me je prebujal hrup vojaških letal, ki so opozarjala, da se razpad Jugoslavije ni končal na reki Kolpi. V zraku je bil vonj po vojni na Balkanu, Srbi, Hrvati in Muslimani so na veliko brusili svoje sulice. Pa armadni vojaki so se ekspresno prestrukturirali. Že na Hrvaškem v tanke niso več pošiljali rekrutov, zbranih iz vseh vetrov po Jugoslaviji. Slovenijo pa so pustili Slovencem, našim državljanom, poslovnežem in politikom. Od takrat smo v neki drugi vojni, ki je še zmeraj nismo dobili. Bitke z lopovi vseh vrst, barv, opredelitev in nagnjenj še zmeraj trajajo.Slovenija