Februarja in marca 1987 je po Sloveniji in vsej Jugoslaviji vrelo, izšla je namreč 57. številka Nove revije s Prispevki za slovenski nacionalni program. To ni bil prvi poskus reševanja slovenskega nacionalnega vprašanja, je pa bil najbolj celovit. V njem je šestnajst različno profiliranih intelektualcev, vsi pa z velikim družbenim ugledom (Tine Hribar, Ivan Urbančič, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Veljko Namorš, Alenka Goljevšček, Jože Pučnik, Gregor Tomc, France Bučar, Peter Jambrek, Janez Jerovšek, Veljko Rus, Marjan Rožanc, Jože Snoj, Drago Jančar in Niko Grafenauer), ponudilo, v zelo različnih prispevkih, poglobljeno analizo položaja slovenskega naroda v Jugoslaviji in mogoče izhode. Omenjali so zamenjavo totalitarnega partijskega režima z demokracijo, odcepitev, osamosvojitev ... Skratka, sporočilo se je glasilo, da je bistveno, kaj Slovenci počnemo sami s seboj. Partijski oblasti je za nelagodje in jezo zadoščal že sam (pod)naslov, oznanjajoč, da je pobudo za reševanje slovenskega nacionalnega vprašanja vzela v roke intelektualna opozicija in da prihaja odjuga oziroma slovenska pomlad. Ko je v zraku obvisela bojazen pred pogromom Nove revije, mi je, neuradno seveda, eden od članov tedanjega CK ZKS, najvišjega organa slovenske komunistične partije, edine tedaj dovoljene stranke, pod vodstvom Milana Kučana, dejal: "Na Kučana stari komunistični šefi pritiskajo, naj ukrepa s trdo roko, a mi, mlajši sodelavci okrog njega, se nočemo tako zapisati v zgodovino. Ti pa se tudi moraš zavedati, da bomo komunisti na oblasti vsaj še kakšnih 30 let." Pod nadzorom Udbe To seveda ni bil prvi spor te revije "za mišljenje in pesništvo" s slovensko komunistično oblastjo, previdno lovečo ravnotežje med beograjskimi centralističnimi oziroma velikosrbskimi težnjami (samo nekaj mesecev pred 57. številko Nove revije je izšel v Beogradu zloglasni memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti), starimi komunističnimi trdorokci in slovensko javnostjo, ki se je, tudi po zaslugi Nov