Salon uporabnih umetnosti kot primer prostora v zasebni lasti, ki odlično služi javnemu interesu, pa tudi primer oživljanja Koroške ceste z vsebinami, ko je (bila) ta zaprta za promet, izpostavlja Marcia Giardini med svojim obiskom Maribora kot izjemna primera reševanja problematike urbanih praznin. O tem so govorili na srečanju delovnih skupin Mreže za prostor, na katerem je projekt zapolnjevanja urbanih praznin v južni Italiji predstavila prav Giardinijeva. “Na severu Italije je zapolnjevanje urbanih praznin že starejši proces, saj se je tam to začelo zaradi industrijske zapuščine, pri nas na jugu pa tega ni veliko, zato bolj uporabljamo stare šole, občinske stavbe, samostane ali kakšne druge vrste prostorov,” o urbanih prazninah na Apeninskem polotoku razlaga Marcia Giardini. Da so urbane praznine nastale predvsem potem, ko so ljudje zaradi slabih možnosti za delo začeli zapuščati Italijo, še pravi. In dodaja: “Po drugi svetovni vojni se je vlada odločila za širitev svojih storitev in aktivnosti. Vsaka regija, vsako mesto je imelo zato denar, da je ustvarjalo prostore, a so to napačno načrtovali, saj so zgradili preveč vsega in zdaj, po krizi, ko se je veliko ljudi odločilo za odhod v tujino, regionalne oblasti pa so se odločile za ukinitev nekaterih služb, so posledica urbane praznine,” razlaga sogovornica. Mitja Sagaj Marcia Giardini: “Na jugu Italije je običajno, da ljudje ‘živijo‘ na ulicah. Na ulici se pogovarjamo, družimo … In to nam daje občutek javnega prostora.” Življenje na ulici Na splošno velja, da javni prostori ne morejo gostiti poslovnih dejavnosti: “Zakon pravi, da je javni prostor mogoče koristiti za javne storitve, bodisi kulturne, družbene ali drugega tipa. In zato so se majhna mesta in tudi regije odločili za lastno politiko javnih prostorov. V Italiji imamo veliko nivojev lastnine javnih prostorov; gre za prostore, ki so lahko občinski, regijski ali državni oziroma vladni …” Interesa za njihovo zapolnjevanje je veliko, dodaja sog
