Pred enim letom je EU, tudi na pobudo slovenskega predsednika vlade Mira Cerarja, za begunce zaprla pot čez Zahodni Balkan. Na makedonsko mejo z Grčijo so postavili žičnato ograjo, v pomoč, da bi čim bolj varovali mejo, pa poslali policiste iz nekaterih evropskih držav - tudi iz Slovenije. A to ne pomeni, da je meja, kljub tovrstni želji EU, nepredušna. Da rek, kjer je volja, tam je pot, še kako velja, dokazujejo begunci, ki se že vedno poskušajo prebiti čez Makedonijo in Bolgarijo do EU. "Poglej, kako imam do polovice dvignjeno žaluzijo balkonskih vrat. Tako lahko kar iz naslonjača spremljam, ali gredo begunci po progi, da jim priskočim na pomoč," mi razlaga Lenče Zdravkin, potem ko jo obiščem na njenem domu tik ob železniški progi v makedonskem Velesu. Minili so sicer časi, ko je Lenče, begunska heroina, mati Tereza beguncev, kot so jo razglasili v Makedoniji, v svoji hiši v določenih trenutkih gostila tudi po 300 beguncev in migrantov, jim oskrbela poškodbe, jih nahranila in oblekla. A tudi danes, ko naj bi bila pot hermetično zaprta, begunci ponoči hodijo mimo njene hiše. "Takoj ko se je malo otoplilo, so začeli hoditi mimo. Ni jih sicer veliko, a skoraj vsako noč je kdo. Tako kot prej tudi tem pomagam. Moje skladišče v kleti je polno," pokaže sobo, založeno s hrano, obleko, higienskimi pripomočki in celo s kolesom. "Nekaj koles so mi pustili begunci, ko še lahko kolesarili po avtocesti. Če zdaj pride kakšen begunec, za katerega ocenim, da je dovolj pri močeh, mu dam kolo, da se odpelje naprej, kajti oblasti beguncem ne dovolijo, da bi se prevažali z vlakom ali avtobusom." Andrej Petelinšek Begunci v Preševu si poskušajo vsaj nekaj intime zagotoviti s pregradami iz odej. Čakanje, ki ubija V Makedoniji, državi, po kateri je še pred dobrim letom potekala glavna begunska transverzala, je v teh dneh le nekaj deset beguncev. "Nihče ni ubežal vojni, nasilju ali kakšnim drugim grozotam z željo, da ostane v Makedoniji. Vsi bi radi v EU," mi razlaga vodja beguns