Po sanaciji žledoloma je sledila problematika podlubnikov, ekstremno vreme, sedaj pa še sneg pred prvim majem. “Največji problem so temperaturni ekstremi, narava lastnikom gozdov ne prizanaša. Glede na situacijo v Sloveniji ima Koroška vseeno kar srečo. Koroška je tudi edina regija v Sloveniji, ki ji je uspelo sanirati bolj ali manj ves poškodovani les po žledolomu, v Sloveniji je sanirana le dobra polovica. Ključni sta velika odgovornost lastnikov in dobro sodelovanje z gozdarsko stroko. Gozdove je nato v povezavi z žledolomom in nadaljnjimi ugodnimi razmerami prizadela še namnožitev podlubnikov. Moram reči, da sem zaskrbljen nad količinami lesa, ki smo jih morali posekati samo zaradi podlubnikov. Zadeve so resne. Potrebni so vsi ukrepi, ki jih imamo na razpolago in jih tudi izvajamo. A če bi bila odobrena še dodatna sredstva, bi lahko postorili še več. Lani smo v regiji posekali okoli 70 tisoč kubičnih metrov lesa, kar je v primerjavi s Slovenijo obvladljivo; je pa to pomembno, ker imamo smreko. Kar sem videl v osrednji Sloveniji, je res problem – tam smreke tako rekoč več ni. Gozdarstvo morda s finančnega vidika ni tako pomembno, a kljub temu se na drugi strani hvalimo z gozdovi.” Že dolgo se soočamo s stalnim poudarkom države, kako pomembna je lesna industrija in kako ključna je strategija na tem področju, na drugi pa v regiji spremljamo nadaljnje propadanje lesne industrije ob aktualnem stečaju Lesne – Tovarne ivernih plošč. Precej paradoksalna situacija. Kako gledate na razmere? “Precej kritično, predvsem zato, ker imam pred očmi gozdarsko lesno verigo. Veriga pa seveda funkcionira le, če delujejo vsi njeni členi. Mi seveda nimamo lesarskega člena. Lesna industrija je bila pred osamosvojitvijo države orientirana na južne trge s slabšo kvaliteto ob masovni produkciji. Prelomnica pa je prinesla zahtevne zahodne trge, predvsem Nemčijo, kamor Slovenija največ izvaža, hkrati so se zgodili še menedžerski prevzemi. Na eni strani smo torej imeli siromašenje, na drugi
