Nobenega presenečenja, torej. V nedeljo je na primarnih volitvah za sekretarja italijanske Demokratske stranke ponovno zmagal Matteo Renzi. Mladi politik, ki je 4. decembra lani odstopil kot premier, ker so volivci na referendumu zavrnili ustavno reformo, ki jo je pripravila njegova vlada, je na nedeljskem odprtem glasovanju za liderja stranke zmagal, kar samo po sebi ni presenetljivo; Renzi je bil ves čas favorit. Presenetljiva pa sta dva podatka: prvi, da je Renzi zmagal z veliko večino, več kot 70 odstotkov glasov, drugi, da je glasovalo skoraj dva milijona ljudi, medtem ko so še v soboto ocenjevali milijon udeležencev kot optimističen cilj. Renzi je bil seveda evforičen in tudi tokrat ni mogel iz svoje kože. V daleč predolgem zahvalnem nagovoru je obnovil uspehe svoje vlade; dejstvo, da je nakazal spremembe in je zagotovil, da bo poslej vodil stranko ekipno in ne več sam, je izpadlo kot priložnostna obljuba; skratka, Renzi je zmagal, vendar se ni spremenil. Udeležbe na teh volitvah pa je vsekakor pomembna, saj kaže na voljo pristašev Demokratske stranke, da potrdijo, da levica oziroma leva sredina v Italiji še obstaja. Skoraj dva milijona volivcev na dan 30. aprila, ko je bilo veliko ljudi na prvomajskem dopustu, kaže na to voljo. Italija krvavo potrebuje politično stabilnost Vendar to niso bile prave volitve. Vse javnomnenjske raziskave namreč kažejo, da je Gibanje 5 zvezdic močnejše od Demokratske stranke, poleg tega pa se na desni ponovno pojavlja Silvio Berlusconi, ki združuje nekdanje desnosredinsko zavezništvo. S tremi koalicijami, ki se med seboj izključujejo, pa ne more biti nobene vlade, kaj šele politične stabilnosti. Tu je torej pravi izziv za Renzija: bo prehitel konkurente in osvojil prvo mesto na volitvah? To bi mu zagotovilo mandatarstvo in potem bi bilo od njegove spretnosti odvisno, ali bo oblikoval koalicijo in sestavil vlado. Ampak do tega je še daleč. Volitve bodo prihodnje leto, najverjetneje februarja. Prej bo moral parlament sprejeti