foto:Profimedia

”Vodo življenja” pijemo že 500 let

Kdaj natančno so začeli kuhati viski, ni popolnoma znano. Prvi recept za ”vodo življenja”, kot so poimenovali močno pijačo, nekakšno predhodnico viskija, izvira iz leta 1494. Na Irskem je viski v današnji obliki dobil uradni patent leta 1643, na Škotskem pa leto kasneje, vendar je zaradi velikih težav, povezanih z njim, še pred koncem stoletja postal prepovedan. Prepoved izdelave in prometa s to opojno pijačo je vodila v širjenje ilegalne trgovine, recept pa kmalu našel pot v Severno Ameriko, kjer se je pridobivanje te pijače nadaljevalo. V ZDA je prva destilarna začela obratovati leta 1794, v začetku 19. stoletja pa so tako na Irskem kot na Škotskem omilili zakon in dovolili nadaljevanje proizvodnje viskija.

Proizvodnja viskija zahteva čas

Proizvodnja viskija je zelo zapletena in zahteva zelo veliko časa. Zrel ječmen je treba požeti in ga za nekaj dni namočiti v studenčnici. Za tem ga je potrebno razgrniti po veliki ravni površini sušilnice ter ga tudi do deset dni vsak dan obračati, da začne kliti. Iz vlažnih ječmenovih kalčkov se nato na tleh sladarnice pripravi slad. Postopek pridobivanja slada za škotski viski temelji na izbiri šote, ki jo v destilarnah kurijo pod tlemi lesenih sušilnic. Dim tleče šote da namreč ječmenu in kasneje viskiju značilen okus. Ječmen je potrebno nato očistiti in zmleti v zdrobasto moko, s katero se napolni velik sod z dodano vročo vodo. Pri tem se škrob v sladu spremeni v sladkor, ki ga je potrebno izločiti.

Večkratna destilacija

Postopek je treba večkrat ponoviti, tako da na koncu ostane sladka tekočina, ki jo nato natočijo v lesen čeber in pustijo dva dni, da začne vreti. S to tekočino, ki že vsebuje od pet do devet odstotkov alkohola, v žganjarnah napolnijo zaprt kotel in ga segrevajo s premogom. Iz pokrova kotla izhaja dolga zakrivljena bakrena cev, ki se ohlaja v sodu z mrzlo vodo. Zaradi segrevanja se para dviguje v cev, kjer se kondenzira ter po cevi kaplja v posebno posodo. Po tej prvi destilaciji dobijo tekočino z 20 do 25 odstotki alkohola, za večjo čistočo in koncentracijo alkohola pa jo ponovno destilirajo in tako nastane viski.

Starejši viski ni nujno tudi boljši

Z brezbarvnim viskijem nato napolnijo sode, kjer se začne proces staranja. Viski v sodih izhlapeva in ga je vsako leto za dva do pet odstotkov manj. Sodi so ponavadi izdelani iz lesa ameriškega ali francoskega hrasta. Večino viskijev starajo med osem in petnajst let, sicer pa so običajne starostne meje, ki so skoraj vedno označene na nalepki, osem, deset, dvanajst, štirinajst in petnajst let. Kadar steklenice viskija ne polnijo samo iz enega soda, kar je razvidno iz nalepke, temveč iz več sodov, imajo ti večinoma enako letnico staranja. Kadar pa so te letnice vendarle različne, je na nalepki navedena letnica najmlajšega staranja viskija. Zanimivo je, da viski z leti ni nujno zmeraj boljši. Nekatere redke vrste starih in dragih viskijev so z leti resda boljše, a so bolj izjema kot pravilo.