Idejo za film o ženskah, ki si želijo vsaj to, da bi lahko pokopale svoje bližnje, je režiser in scenarist Cesar Diaz dobil med iskanjem lokacije za dokumentarni film.

“Nisem želel dajati lekcije iz zgodovine, zgodovini sem želel dati človeško obliko,” je Diaz poudaril ob robu letošnjega festivala v Cannesu, kjer je film tudi prejel nagrado zlata kamera.

Zgodba sledi mlademu forenzičnemu antropologu Ernestu, ki ga je upodobil Armando Espitia. Ernesto dela na inštitutu za sodno medicino, njegova naloga pa je iskanje pogrešanih v vojnem sporu. Nekega dne se mu med poslušanjem starejše ženske, ki želi izkopati ostanke svojega moža iz množičnega grobišča, zazdi, da je naletel na informacijo o svojem očetu, pripadniku gverilskih borcev, ki je izginil med vojno. Kljub nasprotovanju matere se poda na pot iskanja resnice.

“Ko sem prvič prebral scenarij, sem bil zelo ganjen. Vedel sem, da moram sodelovati pri tem projektu. Včasih najdeš like, ki so ti namenjeni,” je Espitia povedal v pogovoru po sredini projekciji v Cankarjevem domu.

Edina profesionalna igralca v filmu sta Estipia in njegova filmska mama Emma Dib, drugi nastopajoči pa so naturščiki. Tudi vasico, v kateri so snemali s preživelimi, je oplazila vojna, a kot je poudaril igralec, filmska ekipa namenoma ni kopala po podrobnostih preteklosti žensk, saj so želeli tako ohraniti njihovo dostojanstvo. V tem, da po težki preizkušnji svojci živijo naprej, mladi igralec ne vidi zanikanja, temveč posebno moč življenja.

Espitia, ki prihaja iz Mehike, nima osebne izkušnje s posledicami državljanske vojne. V pripravi na vlogo je zato veliko prebiral o gvatemalski zgodovini, sicer pa gre po njegovih besedah za univerzalno temo, ob kateri lahko vsi čutimo bolečino.

Filmska pripoved po njegovih besedah riše tudi vzporednice z režiserjevim življenjem in odnosom z njegovo mamo, obenem pa odpira vprašanja o odnosu do mrtvih v vojnih pobojih. Ali kot je v enem od intervjujev dejal Diaz: “Z vračanjem identitet mrtvim omogočimo družinam, da začnejo žalovati. Je tudi sporočilo, da niso umrli zaman. To je še posebej pomembno, ker ljudje o gvatemalskem genocidu, v katerem je umrlo 200.000 ljudi, 45.000 pa je pogrešanih, ne ve ničesar – ker so bile žrtve Indijanci.”

Belgijsko-francosko produkcijo, ki bo na oskarjih v kategoriji mednarodni igrani film predstavljala Belgijo, si bo na Liffu mogoče ogledati še v ponedeljek in prihodnjo nedeljo. Film je na ljubljanskem festivalu uvrščen v tekmovalni program.