“Študija ni pokazala le, kako sofisticirani so možgani podgan, temveč bi lahko nekega dne pomagala razviti nove, nefarmakološke oblike zdravljenja duševnih bolezni,” je za francosko tiskovno agencijo AFP povedala ena izmed glavnih avtoric študije, Kelly Lambert z univerze v Richmondu.
Kot je dodala, jo je že dolgo zanimala nevroplastičnost oz. to, kako se možgani spremenijo v odzivu na izkušnje in izzive, še posebej pa si je želela raziskati, kako se podgane, ko se jih namesti v bolj naravno oz. t. i. obogateno okolje, odrežejo v primerjavi s tistimi, ki so omejene na življenje v laboratoriju.
Lambertova je skupaj s kolegi robotski avtomobilček spremenila tako, da so nanj naložili prozorno plastično škatlo za hrano z aluminijastim dnom, v katerem so podgane dobile prostor za upravljanje vozila. Po tej “vozniški kabini” so speljali bakreno žico, in to tako, da je tvorila tri palice – levo, sredinsko in desno.
Ko se je ena izmed 17 v študiji sodelujočih podgan usedla v kabino oz. na aluminijasto dno in se dotaknila žic, je sklenila omrežje in avto se je lahko premikal v smer, ki ga je izbrala. Sedemnajsterico glodavcev so več mesecev urili za vožnjo po prostoru iz pleksi stekla v velikosti 150 krat 60 centimetrov.
Znanstveniki so v prispevku za publikacijo Behavioural Brain Research zapisali, da so podgane lahko naučili vožnje naprej, pa tudi obračanja in nekaterih drugih kompleksnih navigacijskih operacij.
Ugotovili so, da so se podgane v stimulacijsko bogatem okolju odrezale veliko bolje od svojih laboratorijskih kolegic. To je Lambertova že vnaprej domnevala, a velik dosežek živali jo je vseeno presenetil.
Po vožnji so raziskovalci pobrali vzorce blata podgan in v njih preučili ravni stresnega hormona kortikosterona, pa tudi hormona dehidroepiandrosterona, ki je tisti, ki se stresu zoperstavi. Pri vseh podganah, ki so jih učili voziti, so odkrili višje ravni dehidroepiandrosterona, kar kaže, da so bile bolj sproščene. To pa bi bilo lahko povezano z užitkom ob tem, da so se naučile nove veščine.
Pokazalo se je tudi, da so imele tiste podgane, ki so vozile same, višje ravni dehidroepiandrosterona od tistih, ki so bile le “potnice” v avtomobilčku, ko so tega upravljali od zunanj. To pomeni, da so bile kot voznice v manjšem stresu – tako je pogosto tudi pri ljudeh, ko so bolj od voznika živčni sopotniki, predvsem tisti na zadnjih sedežih.
Lambertovo je pri raziskavi najbolj navdušil njen potencial za odkrivanje novih načinov zdravljenja ljudi, ki trpijo za duševnimi boleznimi. “Za shizofrenijo ali depresijo ni zdravila,” je opozorila. “Mislim, da moramo to nadoknaditi in preučiti različne živalske modele, različne naloge ter resnično prepoznati, da lahko obnašanje spremeni našo nevrokemijo,” je poudarila.
