Delo slovitega arhitekta se v Benetkah ni obneslo

Medtem ko se turisti večinoma brezbrižno sprehajajo po steklenih tleh mostu, so domačini previdnejši. Držijo se ozkega kamnitega pasu po sredini mostu. “To ni most,” je po pisanju spletnega portala Art Daily dejal 71-letni Angelo Xalle, upokojeni pristaniški delavec, ki se spominja, kako je pomagal ljudem po padcu vstati s spolzkih tal. “To je past,” je menil.

Calatravin most (Ponte della Costituzione) so odprli leta 2008. Njegova mehka krivulja nad kanalom Grande v bližini beneške železniške postaje naj bi simbolizirala odprtost mesta za moderno, a je most postal bolj znan kot prizorišče padcev in zdrsov. Po letih težav se je mesto sedaj odločilo, da prosojno steklo nadomesti z manj spolzko kamnino – trahitom.

“Ljudje se poškodujejo in tožijo mestno upravo,” je povedala Francesca Zaccariotto z urada za javna dela v Benetkah in dodala, da morajo posredovati. Mesto bo po več neuspešnih poskusih, da bi s smolo in protizdrsnimi nalepkami preprečilo padce, za zamenjavo stekla na mostu namenilo 500.000 evrov. Prejšnji mesec, ko so bila zaradi zimskega mraza in dežja tla še posebej spolzka, so na stekleni del mostu namestili opozorilne znake.

Calatrava je naročilo načrtovanje mostu dobil leta 1999. Ko so most devet let pozneje odprli, so se po protestih zaradi zamud in naraščajočih stroškov hitro začele pojavljati pritožbe zaradi padcev. Protesti so se okrepili leta 2013, ko je mesto dalo ob most namestiti kabinsko žičnico, s katero je bilo mogoče prečkati kanal Grande. Kabina rdeče barve, ki je ni zasnoval Calatrava, je stala približno 1,5 milijona evrov, premikala se je počasi, poleti je bilo v njej neznosno vroče. Kasneje so jo razstavili.

Leta 2018 so nekaj steklenih plošč zamenjali s trahitom. Vendar je med pandemijo, ko je nacionalna televizija snemala ljudi na mostu, da bi prikazala vrnitev v normalno stanje po zaustavitvi javnega življenje, s kamero ujela nekoga, ki mu je spodrsnilo. Lani je nato mestna uprava zbrala sredstva za zamenjavo stekla v celoti. Čeprav je treba opraviti še nekaj preizkusov in mora načrt odobriti še mestni oddelek za arhitekturo, je mestna uprava odločena, da bodo s projektom nadaljevali, da bi preprečili skoraj vsakodnevne padce, je še povedala Francesca Zaccariotto.

Čeprav sama ceni Calatravino delo, meni, da estetska merila ne bi smela prevladati nad varnostjo in da bo mesto situacijo uredilo, saj so tožbe zaradi padcev naslovljene na mesto in ne na arhitekta.

Calatrava se je sicer zaradi težav, povezanih z mostom, že v preteklosti soočil s tožbami in globami, a se je branil pred kritiki. Leta 2008 je povedal, da je bil most “preverjen z zapletenimi metodami”, te pa so pokazale, “da ima trdno strukturo, ki se obnaša bolje, kot je bilo pričakovano”.

Calatravin most je četrti most preko kanala Grande. Gradnja je trajala več kot deset let in je stala deset milijonov evrov, medtem ko naj bi most po prvotnih načrtih stal štiri milijone evrov.