Francosko-danska koprodukcija je žirijo 23. FDF očarala z močno sporočilnostjo. Kot piše v obrazložitvi nagrade Amnesty International Slovenije, film z odlično fotografijo “naslika zelo ganljiv portret deklice, ki jo z vso občutljivostjo kamere opazuje v otroških igrah, ki se jih igra, in med plesnimi tečaji, obenem pa daje besedo njeni mami, ki počasi razkriva vsakodnevno resničnost, ki je povezana s tem, ali ima njen otrok pravico biti srečen ali ne”.

Družina se je odločila, da bo deklico vzgajala, kot sama čuti. Čeprav je mati sprva mislila, da je pripomogla k temu, da se Sasha počuti kot dekle, ker si je med nosečnostjo goreče želela hčere, je specialistka, ki je deklico nato tudi spremljala, odločno zavrnila njen strah. Pojasnila ji je, da se neskladju biološkega spola in družbenega spola, dodeljenih ob rojstvu, strokovno reče disforija spola. Ker pa je družina iz majhnega francoskega kraja, je morala deklica praktično živeti dvojno življenje in se je Sasha v javnosti predstavljala kot fantek.

V njej je to proizvajalo vse večji razkol, še posebej zato, ker je za svojo niso sprejeli vrstniki, fantje ne, ker je bila preveč dekliška, deklice pa, ker je bila pač fant. Posebej pretresljiv je prizor prvega pogovora s specialistko, ko osemletna Sasha ne more več zadrževati svoje bolečine in razočaranja nad okolico, ki je nima rada takšne, kot je.

Lifshitz je ob premieri filma v sekciji Panorama priznanega berlinskega filmskega festivala v pogovoru za Cineuropa dejal, da so imeli med snemanjem največ težav s šolo, ki jo je Sasha obiskovala. S kamero v šolsko poslopje niso smeli vstopiti, predstavniki šole pa so starše celo nagovarjali, naj opustijo snemanje dokumentarca. Po besedah režiserja je ta boj z institucijo filmu doprinesel zanimiv vidik: “Šola je postala največji sovražnik družine. Je kot visok, neprebojen zid in simbol zavrnitve.”

Lifshitz je Sasho označil za sodobno filmsko junakinjo. Spomnil je, da je nastalo že veliko kvir filmov, redki pa so takšni, ki v ospredje postavljajo transspolnega otroka. “Ljudje temo nagonsko povezujejo s spolom in spolnostjo, kar sploh ni bistveno. Govora je o identiteti in o razkolu, ki je od vselej prisoten. O tem sem želel spregovoriti. (…) O ljudeh, ki ne ustrezajo normam, oziroma so drugačni,” je režiser še pojasnil za Cineuropa.

Takoj po koncu FDF je bil film proti plačilu dostopen preko spletne strani Cankarjevega doma, z neposrednim dostopom iz spletne trgovine CD. Zaradi velikega zanimanja ga je moč ujeti še vse do nedelje. Dostop do filma TUKAJ!