Nakupovalni listek na pametnem telefonu, zapiski s predavanj neposredno v datoteko na prenosnem računalniki – mnogi med nami vedno manj pišemo ročno. Digitalizacija pa vse bolj prodira tudi v šole. Kako tipkanje in drsenje po elektronskih napravah namesto čečkanja in listanja po zvezkih vpliva na naše možgane, so sklenili preučiti znanstveniki z univerze v Tokiu.
V raziskavi je sodelovalo 48 mladih odraslih. Vsi so najprej prebrali izmišljeni pogovor med junaki zgodbe, ki so razpravljali o načrtih za naslednja dva meseca ter pri tem navajali urnike predavanj, osebne termine in roke za oddajo nalog.
Ena skupina je nato navedene termine zapisala v analogni koledar, dve drugi skupini pa v aplikacijo za digitalni koledar. Pri tem je ena od “digitalnih skupin” tipkala na tipkovnico zaslona pametnega telefona, druga pa ročno pisala s pisalom na tablični računalnik. Skupine so bile oblikovane tako, da so imele podobno sestavo glede na spol, starost, sposobnost pomnenja in osebno naklonjenost digitalnim ali analognim metodam.
Uro pozneje so morali sodelujoči odgovarjati na vprašanja o omenjenih terminih, pri čemer so znanstveniki spremljali delovanje njihovih možganov s pomočjo slikanja z magnetno resonanco. “Skupina, ki si je delala zapiske na papir, se je pri preprostih vprašanjih znašla bistveno bolje,” so sporočili znanstveniki. Nasprotno so na bolj zapletena vprašanja dobili približno enako natančne odgovore udeležencev iz vseh treh skupin.
So pa bile pri tem opazne razlike v možganski aktivnosti. Te so bile velike predvsem v delih možganov, kot sta hipokampus in precuneus, ki sta povezana z verbalnim spominom in namišljeno vizualizacijo.
“Aktivacija teh možganskih regij je bila bistveno močnejša v skupini, ki je pisala na papir,” je po poročanju japonske tiskovne agencije Jiji press povedal član ekipe znanstvenikov in profesor na tokijski univerzi Kuniyoshi Sakai. Ni pa bilo opaziti razlike v možganski aktivnosti med tistimi, ki so uporabljali tablični računalnik in pametni telefon, čeprav so eni pisali z roko, drugi pa tipkali.
Očitno torej je, da analogni papir sam daje možganom dodatne informacije v spominskem procesu. “Digitalna orodja ponujajo enoten način pomikanja po dokumentu navzgor in navzdol ter standardizirano ureditev velikosti besedila in slike,” je pojasnil Sakai. “Če se spomnite fizičnega, na papir natisnjenega učbenika, pa lahko zaprete oči in si predstavljate fotografijo na levi strani, kot tudi opombe, ki ste jih zapisali ob spodnjem robu,” je dodal.
Kot dodatno opažanje so znanstveniki še zapisali, da je skupina, ki je termine zapisovala v analogni koledar, končala delo hitreje, bila je torej bolj učinkovita. “Krajši čas za beležke in večja natančnost pri odgovarjanju na lažja vprašanja kažeta na to, da so bili kognitivni procesi v tej skupini res globlji in trdnejši,” so poudarili.
Te ugotovitve so še posebej pomembne glede na dejstvo, da vedno manj pišemo na papir. “Naši rezultati kažejo, da uporaba papirnatega zvezka vpliva na možganske funkcije višje ravni. To bi lahko imelo pomembne posledice za izobraževanje, zlasti glede prednosti in slabosti e-učenja,” menijo znanstveniki.
V raziskavi so sodelovali mladi med 18 in 29 let. Ni jasno, v kolikšni meri se lahko rezultati prenesejo na šolske otroke, a znanstveniki sumijo, da bi bili lahko učinki pri otrocih in mladostnikih še močnejši. “Možgani šolarjev se še vedno razvijajo in so veliko bolj občutljivi kot možgani odraslih,” je še dejal Sakai.
