Ko govorimo o najhujših kršitvah pravic žensk mnogi verjetno najprej pomislimo na dogovorjene poroke v Indiji, na zakrite žene brez pravic v Afganistanu, na nekaznovanje posiljevalcev v mnogih državah tretjega sveta ali pa na pohabljanje genitalij afriških deklic. Na ta črn seznam pa bi vsekakor morali dodati tudi poroko po ugrabitvi.

Neveste ugrabljajo v Čečeniji, Kazahstanu, Kirgizistanu, Uzbekistanu, Dagestanu, Ingušetiji, Gruziji, …

Običaj, ko moški brez privolitve ženske organizira ugrabitev, po kateri je ta prisiljena v zakon z ugrabiteljem in izgubi pravico do odločanja o svojem življenju, je še vedno živ v mnogih kulturah. Pogost je predvsem v državah Centralne Azije in delih Rusije, čeprav ga poznajo tudi nekatera ljudstva v Mehiki in Aziji in evropski Romi.

Nevladne organizacije ocenjujejo, da v Kirgizistanu vsakih 40 minut ugrabijo žensko in jo prisilijo v zakon. Čeprav je praksa v mnogih državah prepovedana, pa ugrabitelji le redko stopijo pred sodišče – nenazadnje prisilne poroke marsikje podpira tudi duhovščina.

Moški s prijatelji ugrabljajo ženske z ulice in jih zvlečejo domov, kjer jim tašče nadenejo bele naglavne rute, kar simbolizira sklenitev zakona.

Če ugrabljena nevesta ne sprejme svoje usode in zbeži, jo čaka izobčenje in sramota, zato se mnoge odločijo za samomor.