Ko vrtnarji osvojimo modrost, da je bolje izkoristiti značilnosti našega zemljišča, kot jih poskušati spremeniti, vse skupaj postane manj naporno in bolj zadovoljujoče.

Prednosti glinene ali težke ilovnate prsti

Po mojem mnenju in izkušnjah prednosti težkih tal presegajo njihove slabosti. Prva prednost prsti, ki jo tvorijo pretežno glineni delci, je seveda njena rodovitnost! Pogled na prhko in črno barjansko šoto marsikoga zavede, da je bolj rodovitna, kot svetlorjavosiva packa, ki jo ima okoli hiše, pa ni res. Glinena in ilivnata prst sta polni hranilnih snovi, ker pa sta manj propustni za vodo, je tudi spiranje hranil v globoke plasti počasnejše, kot na zelo propustnih tleh.

S tem pa smo načeli že drugo veliko prednost težkih tal: zadrževanje vode. Res je, da na to značilnost tovrstne prsti morda ne boste gledali s takšno naklonjenostjo, ko bo ob obilnem deževju vaš vrt poplavljen, a poleti, ko tudi po večtedenski suši vaše rože ne bodo kazale znakov žeje, boste spremenili svoje mnenje.

A da bi poskrbeli za to, da prednosti glinenih oz. ilovnatih tal prevagajo nad slabostmi, moramo paziti na nekaj ključnih stvari.

Pravila vrtnarjenja na težkih tleh

1. Izberite trajnice, grmovnice, drevesa in čebulnice, ki LJUBIJO težka tla – presenečeni boste, koliko jih je! Vrtnice denimo imajo veliko raje težna glinena tla kot kupljeno šoto iz vrečke. Namesto ameriških slamnikov se raje odločite za rudbekije, ki bodo na težkih tleh naravnost podivjale. Pri okrasnih travah ne morete zgrešiti s katerim od tisočev sort kitajskega trstikovca. Poleti namesto s kaduljami, ki imajo rade bolj revna tla, za barvo in čebele poskrbite recimo s krvenkami, za jesensko cvetje pa posadite astre in rozge, ki bodo naravnost uživale pri vas.

Pri spomladanskih čebulicah se boste morda morali odreči tulipanom, ki pa jih je itak bolje gojiti v posodah. Luki so presenetljivo nezahtevni in jih težka tla sploh ne motijo, če pozimi le niso poplavljena. V slednjem primeru pa bodo navdušene kamasije in močvirski tulipani, ki tudi sicer ljubijo težka tla, ki se poleti ne izsušijo.

Posvetujte se v vrtnariji in pred nakupi rastlin malo poguglajte, katere so najbolj primerne za vaš tip tal in osončenost, da ne boste metali denarja na kompostni kup.

2. Ne stopajte na grede. Glinena in ilovnata tla so nagnjena k zbitosti, ki ovira razrast korenin. Spomladi večje nasade trajnic počistite, ko so tla še zmrznjena, sicer pa stopajte le po deskah in potkah.

3. Zastirajte! Uporaba organske zastirke ima številne prednosti, v primeru težkih tal pa je posebej koristno, saj se s tem povečuje vsebnost humusa v prsti, izboljšuje se njena zračnost zaradi aktivnosti zemeljskih organizmov, poleg tega pa se na površju tako ne more tvoriti zasušena skorja. Z rednim zastiranjem boste v nekaj letih iz ‘mastne’ gline, kjer še trava ne raste rada, ustvarite bogato in rodovitno zemljo.

4. Ne prekopavajte! Struktura prsti, ki jo uničimo s vsakoletnim prekopavanjem, se zelo dolgo ne bo ponovno vzpostavila. Smiselno je v novo gredo v začetku vdelati čimveč organske snovi, nato pa jo pustiti pri miru, prekopavanje pa bodo namesto nas opravljali črvi in drugi organizmi. Tudi gnojenje pri okrasnem vrtu ni potrebno, če uporabljamo zastirko.

5. Uporabljajte posode in dvignjene grede. Za rastline, ki zahtevajo bolj propustna in revna tla, raje izberite posode, korita in dvignjene grede. Slednje vam bodo omogočile tudi zgodnejši začetek zelenjavne sezone, saj se prst v njih ogreje in odcedi prej, kot na težkih tleh.

6. Ko sadite katerokoli rastlino v težka tla, sadilne jame nikar ne napolnite z ‘boljšo’ humuzno zemljo, saj lahko s tem naredite več škode kot koristi. V tej glineni lukni se bo nabirala voda, humuzna zemlja jo bo vpila, vaša rastlina pa se bo utopila. V najboljšem primeru bo sicer preživela, a se njene korenine nikoli ne bodo razrasle v okoliško prst, kar je sploh pri drevesih in grmih lahko veliko bolj škodljivo kot pri trajnicah.

Bodisi pred sajenjem v širše območje vkopljite humusno zemljo, gnoj ali kompost preden tam sadite, ali pa rastlino posadite naravnost v obstoječo prst in organsko snov uporabite kot zastirko, ki jo bodo organizmi s časom vdelali v prst. Ko rastlino posadite in zasujete koreninsko grudo, prsti nikar ne pritiskajte z rokami ali nogami, saj jo boste preveč zbili – nežno jo zastrite in zalijte in voda bo naredila svoje.