Na razstavi so predstavljena dela najpomembnejših jugoslovanskih arhitektov, med njimi tudi dela velikana slovenskega modernizma, arhitekta, oblikovalca in profesorja Edvarda Ravnikarja in njegovega učenca Milana Miheliča. Prvi bo predstavljen s Trgom revolucije, današnjim Trgom republike, drugi pa s pisarniško stolpnico S2, nekdanjim SCT.
MoMA bo arhitekturo nekdanje Jugoslavije raziskala z razstavo izjemnih del, ki so sprožila mednarodno zanimanje v 45 letih obstoja države. Gre za prvo predstavitev del vodilnih jugoslovanskih arhitektov mednarodni javnosti. Vključuje več kot 400 risb, modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev. Poleg modelov objektov pa so del razstave tudi tri video inštalacije filmarke Mile Turajlić, fotografije Valentina Jecka ter sodobna umetniška dela Jasmine Cibic in Davida Maljkovića.
Razstava raziskuje teme urbanizacije v velikem obsegu, tehnoloških eksperimentov in njihove uporabe v vsakdanjem življenju, potrošništva, spomenikov in spominjanja ter globalnega dosega jugoslovanske arhitekture. Raziskuje enkratni obseg oblik in načinov produkcije jugoslovanske arhitekture in njenega edinstvenega in hkrati raznolikega značaja, od bele mošeje v Bosni, preko Novega Beograda, do popotresne obnove Skopja na temelju metabolističnega dizajna Kenza Tangeja.
Sestavil jo je glavni kurator za arhitekturo in oblikovanje galerij Philipa Johnsona v okviru MoMA Martino Stierli skupaj s profesorjem univerze Florida Atlantic Vladimirjem Kulićem in pomočnico kuratorja za arhitekturo in oblikovanje v MoMA Anno Kats.
“Zgodovinsko gledano bo podrobna raziskava proizvodnje arhitektov socialistične Jugoslavije pripeljala do boljšega razumevanja pomembnega, vendar premalo preučenega poglavja zgodovine arhitekture svetovne ureditve hladne vojne. Z vidika sodobnosti pa bo razstava opomnik, da lahko arhitektura cveti le, ko obstaja širše družbeno razumevanje njene moči za preobrazbo in dvig družbe ter kakovosti življenja, ki jo ponuja svojim državljanom,” je o razstavi dejal Stierli.
Razdeljena je v štiri dele – modernizacija, globalno omrežje, vsakdanje življenje in identitete. Modernizacija raziskuje hitro preobrazbo prej manj razvite, večinoma podeželske države po drugi svetovni vojni, med katero je bila država uničena. Kot primer je izpostavljen Novi Beograd in drugi projekti, kot je Delavska univerza Moše Pijade, ki sta jo leta 1955 oblikovala Radovan Nikšić in Ninoslav Kučan.
Globalno omrežje raziskuje izvoz projektov Jugoslavije v novo nastale samostojne države, ki so bile nekoč kolonije. Jugoslavija je pomagala ustanoviti Gibanje neuvrščenih in je na ta način dobila dostop na trge nekdanjih kolonij. Obenem pa v ta sklop spada tudi obnova Skopja po potresu leta 1963, pri čemer so sodelovali številni priznani mednarodni arhitekti, kot na primer Japonec Kenzo Tange.
Del razstave z naslovom Vsakdanje življenje vsebuje tudi druge sestavine sodobnega oblikovanja tistega časa, med katerimi posebej izstopa zložljivi stol Nika Kralja Rex iz leta 1956 in kasneje legendarni kioski Saše Machtiga K-67.
Del razstave z naslovom Identitete pa raziskuje, kako arhitektura posreduje med raznolikimi etničnimi skupnostmi Jugoslavije s skupnim temeljem protifašističnega boja med drugo svetovno vojno. Univerzalno prizadevanje za socialistično modernizacijo je bilo pogojeno s posebnostmi raznih regionalnih šol. Juraj Neidhart na primer je v BiH črpal iz tradicije Otomanskega imperija. Edvard Ravnikar pa je gradil na tektonski tradiciji srednje-evropskega modernizma v Sloveniji in tudi drugje.
Oktobra letos bo MoMA pripravila tudi retrospektivo filmov Karpa Godine, ene ključnih osebnosti jugoslovanske kinematografije, ki je v 60. letih tako imenovani črni val navdal z neukrotljivo izrazno svobodo, ki je napadala vse oblike zatiranja in cvetela še dolgo po koncu titoizma in razpada države.
