Profesorica srbskega jezika in ravnateljica Pete beograjske gimnazije Verica Rakonjac Pavlović je napisala pretresljivo besedilo o deklici iz šole na Vračarju, ki je med streljanjem pobegnila, da bi rešila svojega brata.

Ravnateljica opisuje dogajanje v šoli in poziva, naj se ne piše o učencu, ki je streljal na otroke, ampak o pogumni deklici, ki je rešila svojega brata.

Njeno pismo objavljamo v celoti:

“Sestrina ljubezen do brata! Pravijo, da je deček – morilec – iz dobre družine, in da je bil odličen učenec… Niti ni iz dobre družine niti ni odličen učenec, čeprav je imel petice… Dobra družina je edino tista, v kateri vlada ljubezen med družinskimi člani in do drugih ljudi, vse ostale družine pa so na žalost bolj ali manj slabe, in to vpliva na psiho vsakega otroka, tega pa ni mogoče z ničimer nadomestiti.

Odličnjak ni tisti, ki ima vse pet, ampak tisti, ki je razumen, bolj razumen od drugih otrok. Na drugi strani tega otroka, ki nikogar nima rad (žal pogost pojav pri otrocih in odraslih v današnjem času odtujenosti), stoji dekle, ki je z neverjetno mirnostjo uspela rešiti sebe, da pobegne iz učilnice …

Preseneča me njen pogum, da se je premaknila z mesta pred morilcem, ki strelja na vse strani, kaj šele, da je stekla iz četrte klopi do vrat in ušla iz učilnice… Ta učilnica se nahaja v pritličju, nedaleč od izhoda iz šole…Bila je tako prisebna in pogumna, da je pobegnila iz učilnice, ko bi se po logiki želel vsak rešiti in po najkrajši poti steči proti izhodu iz stavbe … prositi za pomoč na ulici ali proti ravnateljevi in učiteljski pisarni … Vse to najdemo v bližini kabineta za zgodovino, čisto na hodniku, takoj za vogalom … Ampak ne …

Ona ni tekla proti izhodu iz šole, do katerega bi prišla zelo hitro … Tekla je na levo, v nasprotno smer, proti drugemu hodniku, proti zapletenemu prehodu s težkimi steklenimi vrati, ki jih je bilo treba odpreti in številnim stopnicam, kamor bi ji morilec lahko sledil … Tekla je po zelo dolgem praznem hodniku, ki povezuje obe stavbi te šole … Tekla je v nasprotni smeri od izhoda šole, da bi prišla v drugo stavbo, kjer so nižji razredi učencev.. In tam je njen mlajši brat.

Koliko ljubezni je nosila, ko je stekla iz svoje učilnice in ni bežala k izhodu, ampak je stekla naravnost v učilnico svojega mlajšega brata … da je njegovemu učitelju rekla, naj zaklene učilnico in skrije otroke … Ta deklica ni storila tega, kar bi storila večina ljudi, katerih življenje je v veliki nevarnosti … da bi se rešili in čim prej zbežali iz stavbe … Skozi dolge zapletene hodnike in stopnišča je tekla do druge stavbe (ki sploh ni blizu), da bi rešila svojega mlajšega brata… To je ljubezen.

To je otrok iz dobre družine, ki ga je naučila ljubiti … Čeprav je bilo njeno življenje ogroženo, čeprav je bila v šoku in je bila priča strašni tragediji v svojem razredu, je še vedno imela zavest in moč, da je bežala in reševala svojega mlajšega brata in ne le sebe. Povejte svojim otrokom o tej deklici, ki ji je le ljubezen dala moč, da je pobegnila in rešila svojega mlajšega brata, v trenutku, ko je bilo njeno življenje najbolj ogroženo.

Vsi otroci so doživeli veliko žalost in bolečino… Zgolj z zgledi plemenite ljubezni lahko celimo njihove rane…in svoje.

Naj angelčki, ki so odšli, mirno spijo. Rešimo otroke, ki so preživeli. Ne govorite, da je bil morilec odličen učenec, da je bil genij, da je iz dobrega doma…

Nič od tega ni res. Ta deklica, ki je tekla reševat svojega mlajšega bratca, ko je bilo njeno življenje najbolj ogroženo, je zgled, za pohvalo, za medaljo, za ljubezen do drugega bitja, za človečnost, plemenitost, pogum, ki je vreden več kot vsaka ocena in odličen uspeh ali kakršen koli uspeh v življenju in karieri,” je zapisala ravnateljica.