V ZSSS so se že soočili z vprašanjem zaposlenih, ali drži, da delodajalcu v primeru, da njegov zaposleni dela od doma, ni treba upoštevati zakonskih določil glede odmorov in počitkov.
V zvezi s tem so na spletni strani te dni objavili, da zakon o delovnih razmerjih določa, da ima delavec, ki dela poln delovni čas, pravico do odmora, ki traja 30 min, delavec, ki dela krajši delovni čas, vendar najmanj štiri ure na dan, pa do odmora v sorazmerju s časom, prebitim na delu, “kar pomeni, da ima v primeru štiriurnega delovnika pravico do 15-minutnega odmora”.
Poleg tega zakon, ki velja za delavsko ustavo, določa tudi minimalne standarde pravic za dnevni in tedenski počitek. “Dnevni počitek je počitek med zaporednima dnevoma, ki traja najmanj 12 ur oziroma najmanj 11 ur v primeru neenakomerno razporejenega ali začasno prerazporejenega delovnega časa. Tedenski počitek je pravica delavca do 24 neprekinjenih ur počitka v sedmih zaporednih dneh oziroma v povprečju 14 zaporednih dni,” so pojasnili.
Zakon sicer res določa tudi posebnosti za nekatere kategorije delavcev, med drugim dopušča, da delavec in delodajalec za primer dela od doma uredita delovni čas, čas odmora in čas počitka drugače. Pri tem pa navaja, da je taka ureditev mogoča le, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno, v obeh primerih pa mu morata biti zagotovljena varnost in zdravje pri delu.
“Delavec in delodajalec morata vsako ureditev, ki odstopa od zakonskih določb o delovnem času, odmoru in počitku, določiti s pogodbo o zaposlitvi, aneks torej ne zadostuje. Kako konkretno morajo biti s pogodbo o zaposlitvi urejeni drugače dogovorjeni delovni čas, odmori in počitki, zakon ne določa. Kot posledica navedenega pogosto prihaja do primerov, ko je v pogodbi o zaposlitvi določeno le, da si bo delavec organiziral delo tako, da ga bo opravil v rokih, pri tem pa bo upošteval minimalne standarde v zvezi z odmori in počitki,” so prakso povzeli v ZSSS.
Zakonodajalec s tem po njihovih besedah v celoti prenese breme in odgovornost organizacije delovnega procesa in temeljnih pravic na delavca.
Eden od členov zakona naj bi sicer mehčal toge določbe in omogočal prilagoditev delovnega procesa življenjskim razmeram, vendar se v praksi vse prepogosto kaže, da se za “samostojnim opravljanjem dela” skrivajo pasti, so opozorili: “Odmori in počitki se namreč zanemarijo, urniki se podaljšujejo, delo pa hitro postane način življenja. Hkrati ob tako nedoločeni ureditvi delodajalci nimajo okvira, kdaj je dejanski efektivni delovni čas delavca, v katerem mu je na voljo, ter kdaj je na odmoru oziroma počitku.”
Glede na navedeno pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, ki bo vsebovala tudi morebitne dogovore o drugačni določitvi delovnega časa, odmorov in počitkov v primeru dela na domu, svetujejo, da delavec poskrbi, da se te pravice uredijo že v pogodbi o zaposlitvi, in si tako zagotovi nujno potrebno pravico do odklopa.
