Kaj je tekmovalnost
Tekmovalnost je pristop do odnosa, situacije ali življenja, kjer nas žene želja po zmagi. Bistveno vprašanje je zmagi nad čim ali nad kom? Želimo nekaj dokazati samim sebi ali drugim? Tekmovalnost ima svoje pravo mesto v športu. Pa še tam je vedno nekdo, ki bo boljši od nas. Tudi če zmagamo na Olimpijskih igrah to še ne pomeni, da bomo zmagovali celo življenje. Življenje je namreč niz zmag in porazov, če ga že moramo tako opredeljevati. A življenje je predvsem vztrajna rast in osebnostni napredek. Ne glede na to, kako dobri ste v nečem, bo nekdo drug vedno boljši v čem drugem. In bitke, kjer tekmujete, v resnici ne morete nikoli dobiti. Dokler na odnose in življenje gledate kot na tekmovanje, boste kljub občasnim zmagam, vedno znova poraženi. Tekmovalnost je le ukana uma, je ukana ega, ki si želi pohvale in priznanja.
Zakaj tekmovalnost?
Živimo v svetu izjemno hitrega razvoja in napredka. Živimo v svetu, kjer je normalno, da ti čez noč uspe, prav tako pa je tudi normalno, da čez noč ostaneš brez vsega. Živimo v kapitalističnem sistemu, ki spodbuja tekmovalne, zagrizene posameznike, ki so pripravljeni narediti vse, da bi se pregrizli na vrh sveta. Ampak tam niti ne moremo niti nočemo stati vsi. Iz vseh teh prepričanj se rojeva tudi tekmovalnost. Pa saj v resnici tekmovalnost ni nekaj novega, prisotna je bila že veliko pred pojavom kapitalizma in moderne tehnološke revolucije. A takrat je bila manj opazna. Partnerji so vedeli, da morajo držati skupaj, če želijo preživeti. Danes po tem pač ni več potrebe. Danes se tako močno poudarja individuum, da vemo, da preživimo tudi, če ne držimo skupaj. A za kakšno ceno? Vzemimo za primer dve prijateljici, med katerima namesto sodelovanja vlada tekmovanje. Ena je dobra v športu, druga v slikanju. Vsaka je dobra na svojem področju. A kaj, ko se ves čas primerjata?
Vsakič se ena pred drugo hvalita, koliko nagrad, pokalov, priznanj in pohval sta prejeli. S tem, da se pohvalita, ni nič narobe. Težava nastane, ko si nista v navdih, temveč začneta tekmovati. Ena se bo vedno počutila superiorno, druga manjvredno. In tako bosta samo čakali, kdaj se bosta zopet premagali. To je tako brez smisla, kot je tekanje hrčka v krogih. Le da hrček morda res uživa med tekom v krogih. Ko stopimo iz prijema ega in si priznamo, da se ne potrebujemo nikomur in ničemur dokazovati, da je dovolj, da smo najboljša verzija sebe, nehamo tekmovati. Ni nam več mar, da je nekdo boljši ali slabši od nas. Od vseh, navidezno boljših in slabših se začnemo učiti in črpati navdih iz njihovih uspehov in neuspehov. Dojamemo, da smo vsi samo ljudje, vsi krvavi pod kožo. In da je občutek, da moramo biti boljši od nekoga, zelo nepomemben. Tekmovalnost, katere cilj je biti boljši od nekoga drugega, je tudi osnovana na občutku, da nismo dovolj dobri. Nismo dovolj dobri takšni, kakršni smo, zato moramo začeti tekmovati, se dokazovati in zmagovati, da bomo boljši. A s tako mentaliteto bomo vedno ostali praznih rok. Trenutna zadovoljstva se razblinijo kot dim v zraku in spet smo na točki nič. Na začetku. Ne gradite svoje vrednosti na uspehih, doseženih s tekmovalnostjo, temveč svojo vrednost rajši gradite na sebi kot na neponovljivem bitju. Gradite svojo vrednost glede na to, koliko svetu daste, ne koliko od njega vzamete.
Zakaj je odnos sodelovanje
Zakaj mislite, da se povezujemo v odnose? Da bi tekmovalni? Zagotovo ne! Če bi bil namen odnosov tekmovanje, jih sploh ne bi bilo! Bili bi samo posamezniki, individuumi, ki bi tekmovali s celim svetom. Potem odnosov ne bi potrebovali, niti si jih ne bi želeli, saj bi le ti prinašali samo še eno bojno polje, še en teren za tekmovanje. V odnose se povezujemo, ker si želimo bližine, topline, ljubezni, razumevanja, varnosti, sprejetosti, enosti z nekom drugim.In tekmovalnost je v strogem nasprotju z vsem, kar naj bi odnos bil. Odnos je povezovanje in sodelovanje. Tekmovalnost je razdor in nadvlada, je individuum. V odnosu ne gre za to, kdo je boljši in kdo je slabši. Odnos je tako močan, kolikor je močan njegov najšibkejši člen. Torej kaj pomaga tekmovati, ko pa bo odnos vedno samo toliko močan, kot je najšibkejša točka? Potem je jasno, da tekmovalnost ustvarja le še večje razlike in da se odnos v resnici nikamor ne premakne. Šibak člen se prej počuti še šibkejšega, če druga oseba tekmuje. Odnos je sodelovanje. Je pomoč sočloveku. Ali mislite, da lahko nekomu podate roko v stiski, če tekmujete z njim? Tekmovanje je dirka, se boste torej ustavili in »izgubljali čas« s pobiranjem človeka v stiski? Najbrž ne.
A v odnosih tekmovalnost ni toliko vidna, ko je ena oseba na tleh. Takrat se vseeno vklopi naše človeško sočutje in svojemu bližnjemu pomagamo. Tekmovalnost pride bolj do izraza, ko gre obema dobro. Tako kot pri primeru prijateljic zgoraj. Obema gre dobro, zato se vklopi želja po tekmovalnosti in drža: »Biti moram najboljši/a!«. Vzemimo za primer partnerja. Vsak ima svojo službo in obema gre kar dobro. En dan pride moški domov in pove svoji dragi, da je v službi prejel napredovanje, kar s seboj prinaša večjo odgovornost, višjo plačo in bolj zanimivo delo. Ženska se lahko odzove na dva načina. Če je njun odnos osnovan na zdravem sodelovanju, bo iskreno vesela zanj. Obenem ji bo njegovo napredovanje za zgled in tudi sama se bo potrudila, da vsak dan da več od sebe. Vendar ne iz želje po tekmovalnosti, temveč zato, ker jo je njen partner pozitivno navdihnil. Če pa je njun odnos osnovan na tekmovanju, bo odziv popolnoma drugačen. Ženska bo z grenkobo sicer čestitala svojemu moškemu, vendar pa bo ob tem čutila ljubosumje in morda tudi poraženost. Zavidala mu bo, da je on nekaj dosegel pred njo. Zavidala mu bo njegovo srečo in tako bo zamudila priložnost, da bi bila srečna z njim in ob njem. Iz svoje tekmovalnosti se bo na vse kriplje trudila, da dokaže, da je ona boljša. In ironija je, da v prvem primeru, ko je ženska iskreno vesela za svojega moškega, skoraj zagotovo v kratkem sledi nov uspeh. Zaradi ljubečega pristopa bosta ves čas oba dosegala več. Nasprotno pa v drugem primeru, tudi če bo ženska vložila vso energijo v zasledovanje višjega cilja zaradi tekmovalnosti, najverjetneje ne bo nič kmalu doživela večjega preboja. Pa tudi, če ga bo, bo le ta obarvan z grenkobo, kajti cilja si ni zastavila zaradi svoje iskrene želje, temveč iz zavisti. Vse, kar dosežemo iz zavisti, ni nikoli tako prijetno, dobro in kvalitetno kot tisto, kar dosežemo iz ljubezni. Ljubezen je pač tista skrivna komponenta, tajna sestavina, ki življenje naredi čarobno.
Kaj vse lahko dobimo, če sodelujemo namesto tekmujemo
Če bi se ljudje zavedali, da se iz sodelovanja rojevajo najlepše stvaritve, bi morda končno nehali tekmovati in začeli sodelovati. Iz tekmovalnosti se nikoli ne rodijo iskrena in zaupna prijateljstva, partnerstva in drugi odnosi. Vse lepote življenja, ki jo doživljamo v odnosih, se rojevajo iz sodelovanja. Če z nekom tekmujete, mu ne morete nikoli 100 odstotno zaupati. Le kako bi mu lahko, saj to pomeni, da bo »nasprotnik« poznal tudi vaše šibke plati, ki jih bo lahko uporabil sebi v prid. In kako grozno in pusto je življenje, če morate na vse ljudi gledati kot na tekmece in nasprotnike. To je grozno naporno! Le kdo bi si želel takšnega življenja? To je hudo osamljeno življenje, brez pravih prijateljev, brez iskrenih odnosov, brez močnih srčnih povezav. Ko pa začnemo sodelovati, se nam odprejo brezmejne poti. Že v poslovnem svetu velja, da več glav več ve. Zakaj mislite, da je kaj drugače v partnerstvih in prijateljstvih? Ko enkrat ljudi začnemo dojemati kot nekoga, ki mu lahko pomagamo in ki lahko pomaga nam, se med nami vzpostavi vez zaupanja, prijateljstva in ljubezni. Obenem cenimo eden drugega točno takšne, kakršni smo. Nič več ne čutimo želje po nadvladi in tekmovanju. Ko nekomu povsem zaupamo, tudi on začne zaupati nam. Veste, kakšen je občutek povezanosti in popolnega zaupanja?
To je eden najlepših in najbolj varnih občutkov. Šele iz tega zavedanja se rojeva ustvarjalnost in presežki vseh stvaritev. Če mislimo, da nam ves čas gori za petami, in da nas ves čas nekdo lovi, ne bomo nikoli v miru izrazili svojega potenciala. Seveda je tekmovalnost lahko tudi gonilna sila gibanja, vendar ni tista prava, ko govorimo o odnosih. Sama si niti ne znam predstavljati, da bi morala s prijatelji, partnerjem ali družino tekmovati. Potem bi naši odnosi izgubili ves čar in kaj hitro bi postali ujetniki teka za dokazovanje. Vem, da ste včasih ujeti v tekmovalnost, a poskusite jo prepoznati in je ne vabite več v svoje življenje. Vsakič, ko se zalotite, da v nekem odnosu tekmujete, se zavestno ustavite in se vprašajte, zakaj sploh tekmujete. Nato poskušajte prekiniti to početje in nehajte tekmovati s svojimi bližnjimi. In videli boste čarobnost na delu, kajti življenje brez tekmovalnosti je zares enkratno! Verjamem v vas in vas spodbujam na poti sodelovanja.
