Odvisnost
Če postavimo trditev, da gre za neko vrsto odvisnosti, se sliši smešno. Vendar takšno obnašanje kaže vse simptome odvisnosti. Kontrolira posameznika, po daljšem času uživanja izgubi učinek in odvisnik rabi novo dozo. Večina pravi, da se temu ne zna upreti in da je občutek neopisljiv, temu se preprosto niso pripravljeni odreči. O čem sploh govorimo? Govorimo o ljubezni, o metuljčkih v trebuhu, o migetanju, napetosti, ki se rojeva v telesu in preplavlja telo. O sladkem občutku novega, neznanega, avanture. Občutka, ko začutimo, da smo zagledani v nekoga in potem tako težko pričakujemo, kaj se bo zgodilo, ali se bo kaj, in ko se zgodi karkoli, pogled, dotik, nam po telesu zdivja elektrika ljubezni. Tisti, ki ne veste o čem govorim, predstavljajte si vaše pričakovanje Božička ali Dedka Mraza. To tiho napetost, ki se razrašča v telesu in nas dela prijetno zadete. Nekateri ljudje iščejo te občutke svoje celotno življenje. Adrenalinski športi, droge in navsezadnje ljubezen. Zaljubljenost, da ne bo pomote.
Podaljšano otroštvo
Če pogledamo na to skozi oči odraslega, se nam mnogokrat zazdi, da je ravno odpoved in nezmožnost takšnih občutkov to, kar nas naredi „odrasle“. Ko si odrasel, se ne zaljubiš več – si partnerja izbereš. Ne verjameš več v dobrotnike, ne pričakuješ daril. Ne skačeš iz letal. Ne dovoliš si več biti zadet, razen z alkoholom. Prevzameš odgovornost(i) in izgubiš vso možnost čudenja in skrivnostnega. Da ne bomo zašli na pota Malega Princa, mislim, da je bistvo jasno. Problem nastane ravno pri odvisnikih. Mlad srednješolski par užije dve leti nore ljubezni (pravzaprav dva tedna, ampak pustimo podrobnosti). Po odhodu na faks, zamenjavi okolja oba začneta spoznavati, da je svet vznemirljiv, da je ljudi neverjetno veliko in da se nekateri za njiju zanimajo. Spet spoznavata občutke, ki sta jih užila tistih 14 dni. Vse normalno, skupaj se super ujameta, lahko bi živela skupaj naslednjih osemdeset let in imela kopico otrok. Ampak, eden izmed njiju je odvisnik. Ta občutek novega ga pripelje do konca srednješolske idile.
Kaj storiti?
Kaj storiti, če ste odvisnik od takšnih občutkov, hkrati pa ste v resni zvezi, s katero ni praktično nič narobe? Odrasli bi svetovali, da morate odrasti in se sprijazniti, da ne morete imeti vsega in da vse zbledi. Ampak to že veste in vam ni mar, naj zbledi, saj samo tako nastane možnost za nov fiks. Svobodomiselni bi dejali, uživaj dokler se da. Izkoristi, dokler še lahko čutiš takšna močna čustva. Kristjani bi vse naprtili hudičevim skušnjavam. Noben nasvet ni uporaben in nobeden ne velja. Če si v takšni situaciji, ki je vedno edinstvena zmes, se moraš sam odločiti in odločitvi sta predvsem dve, obe sta skrajni in težki, ampak le tako boste zvesti do sebe. Prva možnost je, da svoje želje delite s partnerjem in se o tem z njim pogovorite. Torej ste odkriti in iščete pot resnice. Ste iskreni do svoji čustev, do vašega partnerja in tako boste imeli čisto vest, če jo posedujete. Sicer s tem ne boste nič rešili, ampak je pa dober začetek, začetek konca zveze in začetek nove avanture ali začetek redifinicije sedanje zveze. Druga možnost je, da ste zvesti laganju. Lažete svetu, partnerju in skačete iz avanture v avanturo. Varate, skrivate, ker nočete prizadeti partnerja ali ker vam bi razkritje resnice otežkočilo življenje. Razlogi sploh niso važni, gre samo za to, da morate biti dovolj močni (nekateri bi rekli pokvarjeni), da lahko lažete do groba, brez da bi to vplivalo na vaš odnos do sebe in do partnerja. Vse vmesne opcije so slabše. Mnogo ljudi si ne predstavlja, da bi lagalo svojemu partnerju, vendar je to veliko težje kot zgleda. Resnica ima neprijetno lastnost, da je boleča in groba. Kako torej rešiti problem zasvojenosti? Lahko jo sprejmemo in miniziramo škodljive učinke (torej lažemo) ali jo zavrnemo in potlačimo del svoje osebnosti na podlagi načel. Odločitev je vaša.
